Tiskane izdaje
Včeraj preminulega slikarja Bogdana Borčića smo obiskali pred dobrim tednom dni v njegovem ateljeju v Slovenj Gradcu. Priložnost za pogovor nam je ponudila razstava njegovih najnovejših del v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, na gradu Bogenšperk pa so še vedno na ogled njegove grafike.
Umetnik je bil živahen in veder in se med drugim spomnil tudi prejšnjih pogovorov za Delo.
V vašem ustvarjanju je zelo prepoznavna mediteranska identiteta.
Še vedno odseva v mojem delu. Janez Bernik je nekoč dejal, tvoje slike imajo horizont in dve ali tri barve, mi pa na platno natrpamo toliko barv ... Na mojih slikah vlada mir, živi pejsaž. Od malega sem živel na Visu. Oče mi je zgodaj umrl, a potem sem živel pri stricih. Vedno sem bil z mediteranskim okoljem zelo povezan, kar je bila tudi podlaga za moj minimalizem. Še posebej mi je bila blizu Komiža, ki je res nekaj posebnega.
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini razstavljate najnovejše slike. Torej še vedno ustvarjate?
Te, ki so razstavljene, sem naredil v zadnjega pol leta. Ampak zdaj imam pomočnika. Jemljem namreč zdravila, ki mi slabšajo vid, kar me pri delu ovira. Sliko nosim v glavi, o njej sanjam, v mislih razdelim platno ... Moj sosed je soboslikar in ima talent za doseganje tiste prave barve, o kateri mu govorim. Pokazal sem mu, na katerem delu platna naj začne in kako naj nadaljuje. Rekel mi je, jaz sem tvoje orodje.
Dobro sodelujeva in do sedaj sva skupaj naredila kakšne tri slike. Navajen je namreč pleskanja, zna potegniti in ima občutek za količino barve, ki jo zameša. Pri harmoniji barv pa se mu zatika. Ena od slik se imenuje po njem – Vasotova pipa.
Gre za cikel platen, na katerih so upodobljene pipe na različnih barvnih ozadjih. Zakaj pipe?
Prijatelj, ki je na žalost umrl, mi je poklonil zbirko pip. Imam pa tudi svoje. Tako mi je prišel na misel stavek Renéja Magritta Ceci n'est pas une pipe. Včasih slučajna asociacija sproži cel ciklus.
Kako dolgo ste ga ustvarjali?
Eno leto. Lansko poletje nisem slikal, ker so me prosili, da naredim mapo osmih grafik za Dachau. To mi je vzelo precej časa, tudi fizično je bilo zahtevno, poleg tega je delo s kislino naporno. Tiskali smo jih v Sloveniji (Bogdan Renko). Moral sem izkoristiti poletje, da sem lahko delal zunaj.
Zadnja leta predvsem slikate in se grafiki ne posvečate več.
Res je, vendar to serijo sem obljubil.
Ali bo na ogled tudi v Sloveniji?
Galeriji v Kostanjevici sem dal eno mapo, sicer pa je nizka naklada – samo sedem map.
Zakaj ste opustili grafiko?
Jedkanice, ki sem jih delal najbolj pogosto, so bile tonsko bolj ali manj črnobele, čeprav sem imel običajno dve plošči, en barvno, zelo pomirjujočo, drugo pa črnobelo. Spominjam se, kako me je leta 1986 obiskal Jure Mikuž, ki je bil takrat direktor Moderne galerije, ker je slišal, da tudi slikam. Ko je slike videl, se je odločil, da jih bo razstavil.
Naslov razstave je bil Dileme minimalizma in takrat so bile moje slike prvič javno na ogled. Vsi so bili presenečeni, da slikam. Minimalizma so se nekateri drugi umetniki »držali« le kratek čas, jaz pa sem na njem delal več let. Izhajal sem iz grafike: kombiniranje črnih ploskev, njihovo rezanje in sestavljanje ter iskanje prave me je vodilo v minimalizem. Nato sem začel te ploskve barvati v teh minimalnih razlikah tonov. Emerik Bernard je enkrat rekel »Rotko je začel z večbarvnimi slikami in s črnimi nehal«, pri meni pa je bilo obratno, s črnimi sem začel in prišel do barvnih.
Kako se spominjate Gabrijela Stupice?
Imam dva vsaj dva posebna spomina nanj. Bil sem bil učenec Gojmirja Antona Kosa in ko smo delali diplomsko delo je bilo tako, da smo morali en mesec samostojno delati eno sliko brez korektur. Kos je vseeno hodil okoli nas in me prijel za ramo ter rekel, »nehajte, nehajte, tako apetitlih je ...« in ta izraz me je zelo zmotil. Takrat sem ga krivično sodil, zdaj že dolgo vem, da je bil izvrsten slikar.
Stupico sem obiskoval, ko je bil na psihiatrični kliniki v Polju. Obiskovali smo ga lahko le trije, polega mene še njegov brat in Zdenko Kalin. Njiju je kmalu izgubil, tako da sem prihajal samo še jaz. Tudi po dvakrat na teden sva odhajala na izlete. Bil je na odprtem oddelku in vedno sem ga vprašal, kam pa danes? Izmišljeval si je zanimive, nenavadne lokacije. Enkrat sva šla na Vogel, a ko sva prišla do vznožja na postajo gondole, ga je postalo strah.
Spet drugič sva šla v Celovec. Tam sem poznal gospo, ki je zbirala slovenske grafike. Takrat sva v gostilni pod Ljubeljem, ki je bila znana po odličnem golažu, malicala in spila pivo in kozarec vina. Stupica je imel rad sirove štruklje! Ko sva se sprehodila okoli Vrbskega jezera, sem mu rekel, »poglej tole pa ne štima – zelena in rumena«, bila je namreč pomlad. »Aj, Borčič, kar je v naravi, mora vse štimat«, mi je odgovoril. Neprenehoma sva se pogovarjala o slikarstvu.
Ste kdaj slikali portrete?
Sem, ampak ne profesionalno. A zdaj za slovensko televizijo delajo film o Milčku Komelju in jaz sem ga portretiral, ko je bil še otrok, zelo nemiren otrok. Zdaj bi pa Milček rad, da me on portretira za zaključek filma ...
Kako Prešernova nagrada zaznamuje ustvarjalca?
Bil bi skromen, če bi rekel, da me ne zanima. To je priznanje, ki ga dobijo izbrani. Brez dvoma pomeni ustvarjalcu vzpodbudo.
Kako pa sprejemate, doživljate kritiko?
Če je kritika slaba, si prizadet. K sreči takšnih ni bilo veliko. Dobra kritika gode.
Ustvarili ste cel ciklus slik na temo ateljeja. Kaj vam pomeni ta prostor ustvarjanja?
V spodnjem prostoru ateljeja imam stroj za grafiko, v zgornjem prostoru pa sta dve mizi in veliko knjižnih polic. Pogled navzdol se mi je zdel vedno zanimiv, izgubila se je globina in spet sem »prišel« na mediteransko ploskev. Enobarvna ploskev, pri straneh pa, kot da bi visele slike. Bolj resno sem se lotil stolov. Zelo so me impresionirali!
Stol je zanimiv predmet. Ne veš, kam bi ga uvrstil, ali med izdelke umetne obrti ali bi ga obravnaval preprosto kot uporabni predmet. Zanimale so me razne projekcije stolov, od tonskega do res barvitega. Redki so stoli, kjer ni nekaj skrivljenega, kar ne moreš natančno definirati. Druga tema so bila vrata. Ta sem pa delal odkar pomnim, že v Komiži, kjer je bila ena patricijska hiša s sijajnim rezbarstvom, ribami, ipd. Na Lošinju sem občudoval reliefe na ribiških hišah.
Potem so nastopile vaše znamenite školjke ...
Do tega motiva je prišlo slučajno. Risal sem jih bolj kot študije in ne kot umetniška dela. Na Inštitutu Jožef Stefan so mi enkrat s posebno žago prerezali školjko, da sem lahko videl notranjo spiralo, ki me je obsedla. Potem sem študiral školjke s pomočjo raznovrstne literature. Nekateri so rekli, da jih moje študije školjk spominjajo na Leonarda da Vincija.
Vseskozi sem upodabljal školjke zato, da bi prišel do konca določeni obliki in to ni bil umetniški diskruz. Počasi sem prišel do neškoljke, kakor jo je označil Zoran Kržišnik, ko sem imel razstavo v Mali galeriji. Školjka je namreč izginila, bila je samo še luknja, negativ. Prišel sem do tistega matematičnega ritma perforacij, plošč, kar ni imelo več povezave s konkretno školjko. In ko sem prišel do neškoljk, se je nehalo to obdobje, ki je trajalo skoraj deset let.
Ste svoja dela kdaj popravljali?
Se je zgodilo včasih. Zelo dolgo se ukvarjam z eno sliko in jo spreminjam, včasih celo preslikam in naredim na novo. Nenehno doslikavam. Matisse je tudi slikal in slikal, potem pa je sliko obrnil k steni in jo čez 14 dni znova pogledal ter rekel, »aha, slika je gotova«. Medtem ko delaš, namreč nenehno razmišljaš, kaj vse bi še spremenil, dodal, odvzel, a prideš do točke, ko moraš delo pustiti.
V svojem nagovoru ob Prešernovi nagradi ste povedali, da vas je strah pred razdevičenjem platna ...
Gledam tisto lepo belo platno, ki ga imam tako zelo rad, in pomislim, kako bom to čisto celoto pokvaril z eno intervencijo. Bela slika ima poseben čar.
Ali skicirate tudi na platno?
Ne, kakšno manjšo skico narišem posebej, vse na platnu pa nastaja sproti. Ko naslikam en ton, ta izzove drugega in tega ne moreš predvideti. Vodi me spontanost.
Ali vas med slikanjem spremlja glasba?
Ja, najraje imam jazz. Imam pa tudi veliko klasične glasbe. Glasbo moram imeti za zvočno kuliso, da zapolni prostor.
Katero obdobje vam je v ustvarjalnem smislu najljubše?
Zadnje obdobje. Zato, ker ga živim zdaj. Saj lahko primerjam s prejšnjimi obdobji, a zadnji trenutek, ko živiš z novo sliko, je najpomembnejši.
