Tiskane izdaje
Od 18. februarja leta 1564, ko se je v Rimu izteklo življenje Michelangela Buonarrotija, enega najvplivnejših velemojstrov evropske umetnosti, katerega odkritja so številni njegovi kasnejši kolegi sprejeli za trden kanon, je minilo 450 let. Kot slaven umetnik, tudi kot prvi konzul akademije, ki jo je v Firencah le leto pred tem ustanovil Medičejec Cosimo I. (podelitev naslova je bil še zadnji poizkus Firenc, da genija prepriča k vrnitvi, kar pa se ni zgodilo), je umrl v starosti 88 let, in sicer v hiši na rimskem trgu Macel de' Corvi.
Hišee danes ni več, saj so jo v Rimu zravnali z zemljo, ko so se kmalu po risorgimentu in nastanku Italije v 19. stoletju odločili za izgradnjo velikanskega spomenika kralju Vittoriu Emmanuelu II., ki z iztrošenim državniškim neoklasicizmom še danes marsikoga odbija, ista usoda pa je doletela tudi niz drugih objektov v srednjeveški četrti. Denimo stolp Pavla III., papeža, ki je Michelangelu naročil stvaritev Poslednje sodbe v Sikstinski kapeli.
Po izročilu naj bi Michelangelo še tri dni pred smrtjo ustvarjal znamenito Pietà Rondanini, svoje zadnje delo, ki je danes v milanskem gradu Castello Sforzesco, le nekaj tednov pred njegovo smrtjo pa so na maratonskem tridentinskem koncilu, temeljnem dejanju katoliške cerkve na poti k protireformaciji, ki je radikalno vplivalo tudi na ikonografijo zahodnokrščanske umetnosti, sprejeli še odločitev, da je potrebno najbolj »obscene« dele njegove Poslednje sodbe v Sikstinski kapeli v Vatikanu prikriti. Kot je znano, je ta »čast« naposled pripadla slikarju Danieleju da Volterra iz Michelangelovega kroga, ki si je s tem, ko je moral akte na »občutljivih« točkah »obleči«, prislužil slabšalni vzdevek il Braghettone (recimo temu hlačkar).
Michelangelo se je v Firence vrnil šele po smrti. Njegovo truplo so Firenčani pridobili s pomočjo njegovega nečaka in dediča Leonarda Buonarrotija, naposled pa so ga z vsem veličastjem pokopali v mestni frančiškanski cerkvi Santa Croce. Če bi bil pogreb v Rimu, bi mu grob dodelili v cerkvi, katere ustvarjanje ga je zaposlovalo lep del kariere. V sami baziliki sv. Petra.
Genijevo vnovično srečanje z Rimom
Sedaj so se mu v Kapitolskih muzejih ob trgu Campidoglio z znamenitimi kipi Marka Avrelija in Dioskurov, ki ga je izoblikoval sam, poklonili z jubilejno razstavo Michelangelo; Srečati univerzalnega umetnika, na kateri je dostopnih okoli 60 njegovih del, ta pa so postavili še v širši kontekst dosežkov njegovega časa. Ker je Michelangelov opus izrazita »nepremičnina«, so seveda v izboru večinoma za risbe, a so kljub temu več muzejskih ustanov prepričali tudi k izposoji kipov, na čelu s firenško Hišo Buonarroti.
Tako predstavlja uvod v razstavo kiparjev relief Madonna della Scala, ki ga je ustvaril že kot najstnik, nekje pri petnajstih letih, iz iste zbirke pa so se v Rim začasno preselili risba Lede, ki velja za eno najlepših Michelangelovih študij, leseni model za fasado firenškega San Lorenza, ki je, kot znano, niso nikoli realizirali, in serija lastnoročno izpisanih Michelangelovih sonetov.
Na ogled je tudi kip Kristusovo vstajenje iz samostana v kraju Bassano Romano nedaleč od Rima, ki so ga mlademu Michelangelu pripisali šele pred dobrim desetletjem, ustvaril pa naj bi ga nekaj let pred drugim kipom z isto tematiko, ki se nahaja v rimski cerkvi Santa Maria Sopra Minerva v neposredni bližini Kapitolskega muzeja.
Kip iz mesteca Bassano Romano sicer odraža tudi kasnejše posege anonimnega kiparja iz 17. stoletja. Iz osrednjega firenškega kiparskega muzeja Bargello so posodili še Michelangelovo poprsje Bruta, ki je na razstavi v muzeju soočen z vzornikoma, z bronastim Brutom in portretom Karakale iz Vatikanskih muzejev, predvsem pa v Rimu opozarjajo na prvo razstavno soočenje Michelangelu atribuiranih lesenih Križanj.
Risbe, ki so na ogled, imajo matični domicil še v firenških Uffizih, beneških Galerijah Akademije in Britanskem muzeju v Londonu, širši kontekst Michelangelove dobe pa so vzpostavili tudi z deli vodilnih umetnikov renesanse, manierizma in samega Michelangelovega kroga. Med njimi so Donatello, Fra Bartolomeo, Rafael, Giorgio Vasari, Jacopo Pontormo, Rosso Fiorentino, Sebastiano del Piombo ali Hrvat Julije Klović.
Razstavo so odprli v torek, dostopna pa bo vse do 14. septembra.
