Vojko Pogačar: Iz poraza v poraz do končne zmage

Vojko Pogačar rad govori o renesansi, navdušuje ga tip univerzalnega človeka, ki se ne omejuje na ozko specializirano­ področje. To ne pomeni, da je zagledan zgolj v preteklost, prepričan je, da smo na pragu nove renesanse, ki jo bo omogočila sodobna tehnologija.

Naveza med umetnostjo in tehnologijo se mu zdi izjemna priložnost, to dokazuje tudi trend v ZDA, kjer je takšna kombinacija študija v zadnjih dveh desetletjih že stalnica. Po diplomi na ljubljanski akademiji likovnih umetnosti se je poskusil že v neštetih vlogah in na neštetih področjih, njegova dela smo lahko videli na festivalu računalniške umetnosti, na razstavi Mi, vi, oni v Umetnostni galeriji Maribor.

Nekoč bo – o tem je povsem prepričan – tridimenzionalni tiskalnik, s katerim veliko eksperimentira, povsem spremenil naša življenja. Po njegovih besedah ne gre za vdor tehničnega v humanistične vede, temveč predvsem za humanizacijo tehnologije, kar je eden od ciljev njegovega profesorskega dela na katedri za inženirsko oblikovanje na mariborski fakulteti za strojništvo.

Inspirativen in mil, tako vas je na spletni strani fakultete označil eden od študentov.

Priznam, da gledam na svoje študente kot na svoje otroke. Morda je to hiba, morda tudi prednost, po mojem mnenju pa to omogoča drugačen način dela, ki daje drugačne rezultate. Pogosto sem na študij sprejel mlade ljudi, ki zagotovo ne bi opravili sprejemnih izpitov, saj pri njih na prvi pogled ni bilo zaslediti niti kančka talenta, vendar so se kasneje izkazali kot zelo ustvarjalni posamezniki z veliko domišljije. Mladi te lahko zelo presenetijo, treba jim je le dati priložnost in jih ne že v začetku zavrniti zaradi togih administrativnih kriterijev.

S psihološkim profilom posameznika se pri nas ukvarja ­malokateri profesor.

Dober pedagog oziroma mentor bi moral sprejeti študenta kot celovito osebnost in ne zgolj kot še enega slušatelja, ki si prizadeva dobiti diplomo. Spomnim se študenta, ki je vsako nalogo opravil v nasprotju s pričakovanji, nalašč je pripravil projekte, ki so bili estetsko in inženirsko povsem neuporabni. To je bila zame uganka, saj sem poznal njegove sposobnosti, dokler se ni razkrilo, da je v globokem sporu z očetom in posledično z vsemi avtoritetami, ki jim je poskušal na takšen način kljubovati. Ko sva to razkrila, se je povsem spremenil, pripravil je odlično diplomsko delo in zdaj nadaljuje študij v nizozemskem Delftu.

Tudi vi ste se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja poskusili umakniti v tujino?

Zaradi osebnih in iz profesionalnih razlogov – v tistem času sem se sprl z nekaterimi člani Društva likovnih umetnikov Maribor – in se tako rekoč čez noč odločil za odhod v Pariz. Pravzaprav me je nekega dne poklical Jože Slak - Đoka in me v svojem tipičnem slogu vprašal, če grem z njim. Takoj sem pristal in še isti dan sva se odpeljala. Takrat sem bil prepričan, da odhajam za vedno, s katrco sem v sedmih vožnjah v Pariz prepeljal vse svoje stvari, trdno odločen, da se ne bom vrnil.

Takrat je Pariz še funkcioniral kot umetnostno središče, danes pa so centri že povsem razpršeni.

Pariz ima še vedno posebno stimulativno energijo, tako pred desetletji kot danes me še zmeraj navdušuje bolj intenziven in pristen odnos med umetniki, veliko manj je zaprtih eksluzivnih krogov, zavidanja, škodoželjnosti in privoščljivosti, skratka, prisotna je večja kolegialnost in odprtost, ki jo pri nas zelo pogrešam.

Menda so z začudenjem brali vašo vizitko, na kateri je pisalo akademski slikar?

Da, vsi so me spraševali, kaj neki to pomeni in ali se imam za nekaj več od njih, šlo pa je zgolj za navado iz Slovenije, kjer se je umetnik tedaj – in velikokrat še danes – poskušal pozicionirati s tovrstnimi formalnimi spričevali, ki v svetu ne pomenijo kaj dosti. Tam štejeta le tvoje delo in tvoja sposobnost, kako prepričljivo ga znaš utemeljiti in braniti. Vendar v okviru klasičnih umetniških zvrsti vsak umetnik razvije svoj specifični jezik, ki je edinstven, torej ni univerzalen, komunikacija je enostranska, gre za neke vrste sporočilo v steklenici, ki ga vržeš v morje vizualnega in upaš, da bo prispelo do ­naslovnika.

Nove tehnologije omogočajo dvostransko komunikacijo, zato pravzaprav ni pomembno, kje si kot ustvarjalec, funkcioniraš lahko tako rekoč kjerkoli. Postopoma sem prišel do sklepa, da vztrajanje v Parizu ni smiselno, v svoji intimi si lastim ves svet in ustvarjalno energijo lahko črpam v Parizu in v Mariboru.

Ne samo lokacijsko, tudi ­vsebinsko se ustaljeni vzorci spreminjajo,­ vi se enkrat predstavite s spomenikom Trubarju in Dalmatinu, drugič s sublimno abstraktno sliko, tretjič z oblikovanjem modela udarnega kladiva ...

Leonardovski princip mi je zelo blizu, Da Vinci se nikoli ni predstavljal kot umetnik, ne nazadnje je ustvaril le nekaj slik. Umetnikov položaj se spreminja, vse bolj pomembne postajajo prvine raziskovalca in inovatorja, njegovo delo je primerljivo s patentom.

Tukaj je še zlasti v Sloveniji veliko nasprotovanja, številni težko sprejemajo spremembe na področju narave vizualnih medijev in spremembe umetniškega statusa, veliko je vzvišenosti in napuha, vendar se zdi, da tega trenda ni več mogoče spremeniti.­ In prav je tako, ne nazadnje se je kult umetnika začel oblikovati šele pred dvema stoletjema, čeprav je predtem nastalo nič koliko izjemnih umetnin.

Za vami visi dizajn avtomobila, delo enega vaših študentov. Marinettijeva teza, da je dirkalni avtomobil lepši od Samotraške Nike, je torej spet aktualna?

Zdi se, da res. Človeška narava v bistvu ne prenese ozke specializacije, vsaj pri meni je tako, rad kolobarim po različnih področjih. Zanima me vse, že od začetka sem vedno kombiniral različne stvari. Ko je bil aktualen pozni modernizem, sem bil v navezi z gibanjem OHO, ko se je razcvetela Nova podoba, sem jo poskušal vizualizirati z računalniško grafiko, družbenokritične teme, kot je bila moja parafraza Bruegla v ciklusu Slepec vodi slepca, ki je skoraj vizionarsko nakazovala prihajajočo jugoslovansko katastrofo, so se prepletale s povsem dizajnerskimi projekti.

Možnosti je nešteto in v tem uživam, v istem hipu se ukvarjam z abstraktno grafiko in s študenti razvijamo model lobanjskega vsadka, s katerim smo prepričali tudi ljudi v medicinskih krogih.

Umetnost torej na področju tehnologije prispeva imaginacijo, ki je klasičnim znanstvenikom manjka?

Medicina in večina drugih znanstvenih področij je konservativna, eksperimenti so omejeni in praviloma temeljijo na racionalnih in empiričnih osnovah. Umetniki teh omejitev nimamo, smo po­vsem svobodni, prav tako nismo zavezani k instantnim rešitvam. Iz poraza v poraz do končne zmage je eden mojih sloganov, če posamezen eksperiment ne uspe, to zame ni tragedija, vedno se odprejo nove rešitve. V mojem arhivu je veliko del, ki jih nikomur ne pokažem, na sto poskusov je zagotovo eden relevanten.

Bodo holistični principi prodrli tudi na področje umetnosti?

Umetnost mora biti horizontalna,­ zajemati mora vse sfere, suha znanost pa je vedno predvsem vertikalna. Lahko vrta zelo globoko in naleti na izjemna odkritja, vendar je reducirana na svoje ozko področje. Dvajseto stoletje je bilo stoletje specializacij, kar je na mnogih področjih omogočilo izjemne dosežke, vendar celovite obravnave posameznika in družbe ni bilo sposobno. Zadeva se je zdela neobvladljiva, prav sodobna tehnologija pa ponuja možnost, da človek spet postane univerzalen.

Številni so skeptični, gre pa zgolj za to, da večina še ne prepoznava možnosti novih komunikacij, na tem področju smo v marsičem podobni ljudem, ki se niso zavedali epohalnega dosežka, ko je Gutenberg sestavil svoj tiskarski stroj.