Tiskane izdaje
Ready-made pisoar z imenom Fontana si je Marcel Duchamp zamislil kot potegavščino, ki bi izzvala umetniški sistem začetka 20. stoletja. A to dejanje je morda najpomembnejša gesta sodobne umetnosti, nekdanji direktor tate Media, kulturni urednik na BBC in publicist Will Gompertz ter slednje ponazoril tudi na zemljevidu umetnosti.
Zemljevid je, natančneje, del njegove knjige What Are You Looking At? 150 Years of Modern Art in the Blink of an Eye. V njem na poljuden način obravnava dela, akterje in gibanja v umetnosti zadnjega stoletja in pol ter ob tem pojasnjuje, zakaj nekatera dela sodobne umetnosti ljubimo, druga preziramo, kako lahko dosegajo vrtoglave dobičke ipd.
Moč ready-mada
Will Gompertz v svoji interpretaciji zemljevida v spletnem Guardianu izpostavlja »progo« ready-made, ki je bila ob svojem nastanku povezana z avantgardo, potem pa s pomembno in vplivno smerjo ali kar paradigmo konceptualizma. Kot je znano, je začetnik te smeri francoski umetnik Marcel Duchamp, ki je pomemben del kariere preživel v ZDA. Okoliščine nastanka vplivnega ready-mada Fontane so še posebej zanimive.
Trije mladeniči, Američana: zbiralec, umetniški kritik in pesnik Walter Arensberg, umetnik Joseph Stella in Francoz umetnik Marcel Duchamp so se 2. aprila leta 1917 sprehajali po New Yorku. Duchamp si je na vsak način hotel ogledati dvaindvajset nadstropni nebotičnik The Flaration Building.
Obiskati si ga je želel, odkar ga je videl na fotografiji Josepha Stieglitza v neki francoski umetniški reviji leta 1903. Kasneje istega dne so se trije možje odpravili v trgovino JL Mott Iron Works. Medtem ko sta Američana klepetala, si je Duchamp ogledoval kopalniške objekte in pripomočke. Po nekaj minutah je poklical trgovca in se pozanimal o nezanimivem, belem, porcelanastem pisoarju ter ga je kupil.
Odločil se je, da bo ta objekt predstavil umetniški javnosti. Pisoar je podpisal s psevdonimom R Mutt 1917 in ga poimenoval Fontana. S tem je nek navadni industrijski proizvod pretvoril v umetniško delo. Duchamp je bil prepričan, da je izumil novo formo kiparstva; takšno, kjer umetnik izbere že obstoječi objekt, ki nima nobenih estetskih atributov, ga osvobodi njegove funkcije, – tj. ga napravi neuporabnega – ter ga s postavitvijo v nov kontekst in poimenovanjem spremeni v umetniško delo. To novo umetniško delo je poimenoval ready-made, kar dobesedno pomeni: skulptura, ki je že narejena.
Zavrnjena provokacija
Duchamp je nameraval svojo Fontano razstaviti na tedaj eni največjih prireditev moderne umetnosti v ZDA Razstavi neodvisnih. Ta prireditev je bila precejšnji izziv uveljavljeni umetniški sceni. Organiziralo jo je Društvo neodvisnih umetnikov, v katerem so delovali svobodomiselni, prodorni intelektualci, uperjeni proti prevladujočim konservativnim pogledom na umetnost. Duchamp je bil predsednik društva in eden od članov komisije, ki je skrbela za pripravo velike razstave. Njegova funkcija v društvu po Gompertzu vsaj delno pojasni, zakaj je Fontano podpisal s psevdonimom, pri čemer sam izbor besede Mutt aludira na več tedanjih kulturnih referenc, povezanih s pohlepom, bogastvom itd.
Umetnik pred medijem
Kot je znano, je Duchamp s svojo Fontano želel prevprašati predvsem način delovanja umetniškega sistema, ki so mu načelovali akademiki in samooklicani kritiki, ki so obenem krojili umetniški okus. Po Duchampu pa bi moral imeti umetnik ključno vlogo. On bi določal, kaj je umetnost in kaj ne. Ta preprosta zamisel je v temelju zamajala temelje tedanje institucije umetnosti.
Če je bil doslej pomemben umetniški medij: platno, les, kamen, ki je umetnikom diktiral način ustvarjanja, je Duchamp hierarhijo obrnil. Prvi je umetnik, natančneje, njegova ideja, medtem ko je njegov medij sekundarnega pomena. Po tej miselni invenciji je umetnost lahko nastala iz česarkoli in na čemerkoli.
V tem kontekstu je treba razumeti tudi izbor pisoarja za umetniški objekt, poudarja Gompertz. Ta banalni objekt je imel tedaj v splošni percepciji tudi čisto seksualne konotacije, ki članov komisije za pripravo Razstave neodvisnih niso navdušile. Fontano so zavrnili in prepovedali. Po prepričanju mnogih se je pač gospod R Mutt poscal na njihovo umetnost, kar je bilo tudi res. Duchamp je poskušal svoje kolege prepričati, da prav takšne geste izzivajo konservativno ameriško umetniško srenjo, a je naletel na gluha ušesa, zato je skupaj še z nekaterimi prijatelji izstopil iz komisije in društva. A če je konservativna struja v društvu dobila bitko, je izgubila vojno.
Foto Fontana
Fontana v času svojega natanka ni bila predstavljena v javnosti. Nihče natanko ne ve, kaj se je zgodilo z njo. Po nekih pričevanjih naj bi jo razbil eden od razjarjenih članov komisije, da bi čisto fizično preprečil njeno pojavitev na razstavi. A le nekaj dni kasneje je Joseph Stieglitz, renomirani fotograf in lastnik vplivne galerije na Manhattnu, napravil posnetek tega zavrženega objekta, ki je bil morda že njegova prva kopija. Tudi ta je, mimogrede rečeno, izginil.
Kakorkoli, Stieglitzeva fotografija je odigrala ključno vlogo. Dejstvo, da jo je fotografiral prav človek z ugledom v naprednih umetniških krogih, je Fontano približala avantgardističnim gibanjem in obenem priskrbela dokument: dokazovala je, da je objekt res obstajal. V tem detajlu lahko vidimo tudi lekcijo konceptualizma; materialni objekt – pisoar niti ni bistven, lahko ga neštetokrat razbiješ, uničiš. Zadošča, da obstaja dokument zamisli, ki lahko iz pisoarja napravi Fontano.
Lepo grdo
V različnih umetniških zbirkah obstaja 15 Fontan, ki jih je Duchamp priznal kot originale. Danes je zanimivo opazovati ljudi po galerijah, ki si Fontano ogledujejo z vso resnostjo in spoštlijvostjo, pravi Gompertz. Bistvena je namreč ideja, ne predmet. Duchampa bi takšen odnos do njegovega dela verjetno zabaval, saj je ta objekt izbral prav zato, ker ni imel nobene estetske vrednosti. Šlo je za potegavščino, ki pa je imela radikalne učinke ne razvoj umetnosti. Vplivala je na dado, nadrealizem, pop art in seveda konceptualizem.
Duchamp je še danes vzornik mnogih umetnikov, od Jeffa Koonsa do Ai Weiweija, ki se v svojem opusu direktno referira na Duchampa.
Po Gomperztu je Duchamp inavguriral ključno vprašanje: Je to umetnost? Zaradi njega je nepostlana postelja Tracy Emin umetniško delo, nepostlana postelja navadnega smrtnika pa ne. A to obenem ne pomeni, da si vsako konceptualno umetniško delo zasluži pozornost. Presojati je namreč mogoče vrednost samega koncepta.
