Rezidenčni centri v Sloveniji plemenitijo kulturni prostor

Kulturni program Evropske komisije med letoma 2007 in 2013 promovira kulturno raznolikost, čezmejno sodelovanje in izmenjavo akterjev ter institucij. Mobilnost in izmenjava na področju kulture sta morda najbolj izrazita v rezidencah in rezidenčnih centrih, katerih skupna točka je, da v določenem obdobju gostijo tujega umetnika, ki v tem prostoru ustvarja.

Že leta rezidenčni programi (znani pod imenom Artist-in-Residence ali AiR) v Evropi in po svetu predstavljajo uveljavljene in popularne prostore umetniške produkcije. V prestolnici pod jurisdikcijo mestne občine obstaja cela vrsta bivalnih in nebivalnih umetniških ateljejev, obeta pa se jih še več. Ministrstvo za kulturo (MzK) in Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) sta nedavno na Cankarjevi ulici v Ljubljani odprla dve rezidenčni stanovanji.

Debato o rezidencah in rezidenčnih centrih je pri nas odprl trienale U3, ki ga je leta 2007 kuriral vodja galerije Kapelica Jurij Krpan. Na njem so del spremljevalnega programa posvetili umetniškim rezidenčnim centrom. Krpan je v sklopu tega programa gostil več kot deset predstavnikov pomembnejših rezidenčnih centrov po Evropi.

Njihove predstavitve med slovenskimi umetniki niso zbudile pretiranega zanimanja, čemur se Krpan čudi, saj je bil cilj dogodka vzpostaviti osebni stik med enimi in drugimi ter ustvariti pogoje za mednarodno izmenjavo in sodelovanje. Internacionalizacija umetnosti po njegovem namreč ne pomeni le posamičnega gostovanja z razstavo v tujini, pač pa prej proces pozicioniranja specifičnega umetnikovega dela v umetniški produkciji neke države, ki je v gostujoči projekt vložila tudi koprodukcijska sredstva, v mednarodnem umetniškem kontekstu.

Iz podobnega razloga, torej spodbujanja kroženja idej ter seznanjanja z novimi umetniki in umetniškimi stvaritvami, bi tudi v Sloveniji potrebovali izdelano mrežo rezidenčnih centrov, je prepričan Krpan. Spregovori tudi o pomenu rezidenc: »Precej gostov, ki razstavlja ali ima performans v Kapelici – podobno velja tudi za druge gostujoče umetnike – zaradi naših skopih sredstev ostane tu le nekaj dni. Če bi imeli več rezidenc za tuje umetnike, bi ti lahko ostali dlje in morda predavali na akademiji, za seboj pustili več znanja in izkušenj, kar bi bilo smiselno in tudi produktivno predvsem za slovenski umetniški prostor.«

Strategija ministrstva

Ministrstvo za kulturo pripravlja strategijo vzpostavitve mreže rezidenčnih centrov. Njena vzpostavitev je del kulturne politike, ki poskuša uveljaviti načeli mobilnosti umetnikov, kulturne izmenjave in podobno. Slednje načrtuje v povezavi z lokalnimi skupnostmi po Sloveniji.

»Osnovno izhodišče modela je, da skrb za upravljanje s stanovanji prevzame lokalna skupnost, ministrstvo za kulturo pa zagotovi finančna sredstva za sistematično spodbujanje izmenjav s strokovnim znanjem svetovalcev, strokovnih komisij, predvsem pa v povezavi s stanovskimi društvi, ki imajo vednost in informacije o tem. Poskrbi tudi za sistematično informiranje ciljne publike in vrhunske standarde zahtevnosti,« je zapisano v delovnem gradivu ministrstva. Občine naj bi torej zagotovile stanovanje in krile druge stroške, ministrstvo pa bi z odprtim mednarodnim razpisom opravilo izbor umetnikov, jim poravnalo potne stroške in jim ponudilo še žepnino za ustvarjanje. V zameno za to bi umetnik ustvaril svoje delo.

MzK je v sodelovanju z JSKD izvedlo prvi orientacijski pregled obstoječih prostorskih možnosti in pripravljenosti lokalnih skupnosti za vzpostavitev takšne mreže. Za tovrstno sodelovanje je (glede na delovno gradivo) zainteresiranih približno dvajset občin. Poleg tega je v prihodnjem proračunu zagotovilo posebno postavko s finančnimi sredstvi v višini 300.000 evrov.

Art središče na Goričkem

V Sloveniji danes že deluje nekaj rezidenc in rezidenčnih centrov. Pionirski projekt je prvi rezidenčni center Art središče na Goričkem, znan tudi kot Art center. Kljub številnim pravnim in birokratskim zapletom, ki so jih doživeli njegovi akterji Zdravko Pravdič, Vita Žgur in Julij Borštnik od leta 1999, ko je bil ustanovljen, je imel ta center izdelan program in je prinesel vrsto spodbudnih rezultatov, tako z gosti, ki jih je pripeljal in predstavljal v Sloveniji, kot s spodbujanjem razvoja v okolju, kamor je umeščen in ki velja za eno najmanj razvitih področij v Sloveniji.

Julij Borštnik se spominja: »Stisnjen v kot z grožnjo prodaje na dražbi ter v želji po štirih letih nemogočih zapletov končno zagotoviti minimalne pogoje za nemoteno ustvarjanje sem pristal na ta pogoj. Vendar ob predhodnem dogovoru, da bo podpisu pogodbe o poplačilu kreditnega dolga in prenosu lastništva v enem mesecu sledil podpis pogodbe med MzK in zavodom Art središče o petnajstletnem najemu prostorov ter da bo MzK zavod podprlo pri prijavi na evropski javni razpis čezmejnega sodelovanja, ki bi središču lahko omogočil za delovanje nadvse nujno dograditev stavb že v letu 2011, kot tudi sredstva za izvajanje programa,« pravi. »Vendar čez eno leto še ni izvedeno nič od dogovorjenega. Ministrstvo celo nasprotuje prijavi na razpis za evropska sredstva. MzK ustanavlja nove rezidence, hkrati pa zavira delovanje že obstoječega rezidenčnega centra. Kakšen smisel ima to?« se sprašuje. »Sporno je tudi, da je ministrstvo preneslo upravljanje z nepremičninami na JSKD,« še dodaja Borštnik.

»S pomočjo evropskih sredstev bi radi dokončali stavbe, kar bi omogočilo bivanje in dobre delovne pogoje šestnajstim ustvarjalcem hkrati,« vizijo in potenciale centra razgalja Borštnik. »Koncentracija domačih in tujih ustvarjalcev, ki več mesecev delajo in sobivajo v dobrih pogojih, ki jih sami nadzorujejo, je idealna eksplozivna mešanica ustvarjalnosti in inovativnosti. To je tudi prednost rezidenčnih centrov, kot je Art središče, pred rezidenčnimi stanovanji. Hkrati smo zastavili tudi sodelovanje z Univerzo v Ljubljani, še posebej z Akademijo za likovno umetnost. Z umeščenostjo na meji in v najbolj ranljivem območju poskuša središče tudi tu prispevati kreativni in razvojni potencial.«

Profesionalnost 
in politika mreže

Dejstvo, da je Art center prešel pod jurisdikcijo JSKD, se zdi vprašljivo tudi Juriju Krpanu: »JSKD s svojo mrežo po Sloveniji tej nalogi ne v profesionalnem ne v finančnem smislu ni kos, če hočemo imeti profesionalne rezidence s profesionalnimi umetniki.« Čeprav je to kompleksen in dolgoročen proces, bi bilo smiselno oblikovati določeno politiko rezidenc pri nas. »Potreben je premislek, kakšne rezidence potrebujemo, kakšne izmenjave spodbujamo, kaj od mreže centrov pravzaprav pričakujemo. Skratka, morali bi se posvetiti učinkom, ki jih prinaša profesionalno ukvarjanje z rezidencami. Stanje v drugih državah, ki imajo razvite sisteme umetniških izmenjav, kaže, da tovrstno kroženje umetnikov plemeniti kulturni in umetniški prostor, kar gre navadno skupaj z ugodnimi ekonomskimi učinki,« še dodaja Krpan.

Po Borštnikovem prepričanju se MzK ustanavljanja mreže rezidenc zdaj loteva premalo premišljeno. »Najprej bi morali narediti dober pregled uspešno delujočih rezidenčnih centrov po Evropi in svetu, ki so izjemno raznoliki, ter jih javno objaviti, na drugi strani pa pogledati, kdo se z gostovanji umetnikov v Sloveniji že ukvarja, kakšne so potrebe med ustvarjalci in producenti ter kdo se želi s tem še ukvarjati in kako. Na podlagi zbranih podatkov bi naredili javni razpis za neodvisne producente, v komisijah pa bi morali v veliki meri sodelovati predstavniki uspešnih rezidenčnih centrov iz tujine.« Ti profesionalci namreč bolj kot občine in ministrstvo s svojim aparatom poznajo svoje področje, kar tudi omogoča nastanek smiselnega načrta, je prepričan Borštnik.

Iz izkušenj različnih mednarodnih programov Artist-in-residence (AiR) in na podlagi analize prednosti in pomanjkljivosti posameznih rešitev, ki so jih uvedle države po Evropi, bi se lahko naučili, »kako k sodelovanju in sofinanciranju pritegniti še lokalne skupnosti, ne da bi s tem lokalni veljaki dobili pravico vmešavati se v program in rezidenčne centre vpletati v svoje klientelne mreže.«

Rezidenčni program Celeie

V Sloveniji obstaja vrsta rezidenc. Med njimi velja izpostaviti Celeia Center sodobne umetnosti v Celju, ki ima tri razstavišča, že štiri leta pa izvaja tudi rezidenčni program Air Celeia . Po besedah kustosinje in vodje tega programa Nevenke Šivavec so tedaj uvideli, da Celje potrebuje večji pretok ljudi in idej. Program je zastavljen tako, da gostujoče umetnike spodbuja k navezavi stikov z lokalnim okoljem, domačim umetnikom pa omogoči delovanje v tujini.

Rezidenca v središču Celja, na Krekovem trgu, meri osemdeset kvadratnih metrov, izbrani umetniki pa v njej bivajo mesec ali dva. »Precej rezidenc je komercialnega značaja, kar pomeni, da morajo za bivanje v njih umetniki odšteti denar, medtem ko so takšne, kakršna je naša, ko financiramo umetnike, redke. Umetnik pride v rezidenco, ima javno predstavitev in za to dobi honorar.«

Slednje omogoča občina Celje s sredstvi v višini 15.000 evrov letno. Mesto sprejema rezidence kot pridobitev, ki ima spodbudne učinke tudi na ostale, ne samo umetniške projekte v mestu. V Celju načrtujejo še en rezidenčni program, ki bi potekal v hiši Alme Karlin.

Pomen mreže centrov Šivavčeva vidi predvsem v odpiranju poti v tujino našim umetnikom, obenem pa se s takšnim programom umetniška scena v Celju internacionalizira. Določena državna sistemska ureditev rezidenc bi bila po njenem koristna predvsem zato, ker bi preprečila odvisnost posamičnega rezidenčnega programa od razsvetljenosti posameznih občinskih veljakov.

Obeti: kranjska Layerjeva hiša

Od nastajajočih rezidenc velja izpostaviti Layerjevo hišo, to je spomeniško zaščiteno hišo slikarja Leopolda Layerja v Kranju, v kateri naj bi potekal rezidenčni program. Obnovo je prevzelo nevladno društvo Carnica z Aljažem Primožičem na čelu, ki v hiši poleg kavarne in likovnih delavnic ter dveh stalnih razstav opremlja tri stanovanja, v katerih bi lahko v prihodnosti gostovali tuji umetniki.

Kako bi tam bivali, koliko časa in s katerimi sredstvi, je odvisno od uspešnosti prijav na mednarodne razpise za tovrstne programe, pravi Primožič. Kljub vsemu načrtuje, da bi prvi umetniki v teh prostorih bivali okoli Prešernovega praznika. Po besedah Uroša Korenčana, vodje oddelka za družbene dejavnosti v občini Kranj, naj bi rezidenčni program temeljil na recipročnosti, torej izmenjavi slovenskih in tujih umetnikov. Po njegovem rezidence presegajo lokalno okolje, zaradi česar bi bila njihova povezava v mrežo smiselna.

Umetniška Pekarna

V mariborski Pekarni so potrebo po rezidencah doslej reševali z večnamenskostjo produkcijskih prostorov, ki so bili obenem bivalni. V tem trenutku v sklopu prenove Pekarne poteka še izgradnja enajstih rezidenčnih enot, ki se financira iz evropskih skladov in sredstev mariborske mestne občine, pojasnjuje Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna magdalenske mreže, zadolžen za rezidenčni program.

Kakšne bodo nastajajoče rezidence, »bomo reševali znotraj novega upravljavskega modela Pekarne, s katerim želimo čim bolj zavarovati avtonomijo nevladnikov in jim omogočiti kar največjo infrastrukturno in tehnično podporo s strani javnega sektorja (prek javnega zavoda MKC Maribor). Rezidenčne namestitve morajo biti neprofitne ali v določenih primerih zastonj. Sredstva EU so gotovo dobrodošla, vendar za poslanstvo Pekarne v vsebinskem smislu prej ovira kot pomoč.«