Slovenija je bogata tudi z mozaiki

Pred časom je bil v organizaciji Restavratorskega centra (RC) mednarodni posvet Mozaiki Severnega Jadrana – arheološke raziskave in valorizacija. Navezoval se je na začetek izvajanja projekta Arheološki parki Severnega Jadrana (ParSJad), finansiranega iz programa čezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija 2007–2013. Ker se o restavratorsko-konservatorskih posegih na mozaikih, ki so sicer za javnost privlačni, redko govori, smo nekaj vprašanj, povezanih s tem, postavili eni izmed organizatoric, Martini Lesar Kikelj, vodji oddelka za stensko slikarstvo v RC.

Kako in zakaj je po dolgih letih le prišlo do takšnega posveta?

Ideja o izvedbi simpozija o mozaikih je nastala na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorskem centru, na oddelku za stensko slikarstvo iz popolnoma praktičnih razlogov. Od zadnjih večjih konservatorsko-restavratorskih posegov na mozaikih je namreč preteklo dokaj veliko časa in nastala je potreba po reinterpretaciji in valorizaciji celostnega pristopa k ohranjanju mozaikov.

Katere vrste stavb so bile okrašene z mozaiki in kateri prostori? V kolikšnih površinah?

Mozaik je v prvi vrsti krasil talne površine, prekriti so bili lahko tudi stene in stropovi. Bil je ne le okras prostora, temveč tudi zelo obstojna talna ali stenska površina, vedno pa je bil vezan na arhitekturo. Pojavljajo se v različnih vrstah rimskih stavb: v podeželskih vilah (villa rustica), mestnih vilah (villa urbana) in mestnih stavbah. V vilah prekrivajo predvsem tla kopalnic, jedilnic, v bolj reprezentančnih vilah tudi druge prostore, zunanje hodnike (portik), notranja dvorišča (atrium). Običajno jih najdemo še v prostorih javnih term v mestih. Velikost mozaikov je zelo različna, v Sloveniji po nekaj deset kvadratnih metrov, kar je povezano tudi s slabšo ohranjenostjo antičnih najdišč pri nas, medtem ko so v tujini lahko veliki tudi po nekaj sto kvadratnih metrov; denimo mozaiki v tako imenovani Villi del Casale (Sicilija), kjer v celoti prekrivajo 3500 kvadratnih metrov.

Pri nas sta po rimskih mozaikih najbolj znani vila v Simonovem zalivu pri Izoli in vila rustica pri Mošnjah. Za kakšne mozaike gre, kako daleč sta njihova zaščita in možnost ogleda in v kakšni obliki?

Talni mozaiki so bili odkriti tudi v rimskih mestih, kot so na primer Emona, Celeia, Poetovio, Nevodunum, v vili rustiki pri Mošnjah, vili maritimi v Simonovem zalivu, odlomka poznoantičnega mozaika pa tudi ob izkopavanjih v cerkvi sv. Duha v Črnomlju. Drobne najdbe kažejo, da so bile z mozaiki okrašene tudi številne rimske vile severozahodne Istre. Poudarila bi, da si lahko danes v Ljubljani ogledamo kar dva rimska mozaika, ki sta predstavljena v tako imenovani Emonski hiši in v Starokrščanskem centru pri OŠ Majde Vrhovnik. V Simonovem zalivu si je mogoče ogledati kopijo mozaika, katerega odlomek danes hrani Pokrajinski muzej Koper. Ob izkopavanjih vile pri Mošnjah smo odkrili več sto odlomkov črno-belega mozaika. V letošnjem letu je bil končan prvi del obnove te vile, v bližnji prihodnosti pa ni zagotovljenih sredstev za predstavitev mozaika.

So pri nas še kakšni drugi mozaiki razen rimskih?

V Sloveniji jih imamo večje število predvsem iz 20. stoletja, v prvi polovici stoletja so sicer bolj redki, na primer na fasadi cerkve sv. Petra v Ljubljani, več jih je po drugi svetovni vojni, na primer v Dražgošah, Trbovljah. V zadnjem desetletju je zelo znano delo patra Marka Ivana Rupnika: naj omenimo cerkev na ljubljanskih Žalah, cerkev sv. Modesta v Kranju, cerkev sv. Helene na Pertoči.

Kako bi povzeli stališča na posvetu sodelujočih strokovnjakov do naslovne teme?

Slovenija je bogata z likovnimi umetninami iz različnih obdobij, kamor so umeščeni tudi mozaiki, ki predstavljajo zelo pomemben in nepogrešljiv, a pogosto tudi zapostavljen segment likovne in arheološke dediščine antičnega obdobja. Mozaiki so tehnično in likovno zelo dovršena in zanimiva likovna zvrst in predstavljajo del arhitekturne dediščine, ki je v javnosti navadno zelo dobro sprejeta. V Sloveniji imamo veliko mozaikov, vendar jih le majhen del lahko vidimo kot del prezentacije arheoloških najdišč in situ, veliko večino pa jih je treba še celostno obravnavati. Gre za ponovno oživitev ukvarjanja s tovrstno likovno zvrstjo, ki je v več desetletjih izgubila nit pri sledenju novim metodologijam in tehnologijam ohranjanja mozaikov. Osnovni namen simpozija je bil pridobiti boljši vpogled v obseg ohranjenosti predvsem antičnih mozaikov pri nas, v problematiko konserviranja in restavriranja mozaikov v preteklosti ter v možnosti študija in strokovnega izpopolnjevanja na tem področju. Izpostavljena je bila tudi problematika prezentiranja mozaikov znotraj arheoloških parkov in v muzejih.

Kaj se bo torej z antičnimi mozaiki dogajalo po simpoziju?

Izboljšali naj bi informiranje in ozaveščanje o vrednosti in pomenu tovrstne dediščine, spodbujali bomo nadaljnje raziskave o obsegu in ohranjenosti tako antičnih kot novejših mozaikov pri nas, spodbujali nove raziskave na področju študija izvornih materialov in tehnik ter konservatorsko-restavratorskih materialov in postopkov. Med izzive smo uvrstili pomen celovitega ohranjanja mozaikov tako z vidika ohranjanja in situ in v muzejih, sodelovanje med konservatorji restavratorji, arheologi in strokovnjaki drugih strok ter tudi študij in strokovno izpopolnjevanje.

Kako je po vašem najbolje ravnati z mozaiki?
Če okoliščine dopuščajo, je bistvenega pomena ohraniti mozaik in situ , kar pomeni izvesti minimalni konservatorsko-restavratorski poseg na njegovi originalni, prvotni lokaciji. Če je mozaik močno poškodovan, je nujno ravnati v skladu s standardi, ki že dolgo veljajo v svetu. V bližnji prihodnosti naj bi vzpostavili tudi standarde, veljavne za območje Slovenije.