Tiskane izdaje
Agnes Husslein-Arco je v začetku leta 2007 postala direktorica Belvedera in prva ženska na vodilnem položaju katerega od avstrijskih zveznih umetniških muzejev. V sedemdesetih letih je bila prvakinja Avstrije v umetnostnem drsanju v kategoriji plesnih parov, hkrati pa je na Dunaju in v Parizu študirala zgodovino umetnosti in arheologijo.
Leta 1981 je odprla dunajsko podružnico hiše Sotheby's, enega največjih avkcijskih podjetij na svetu, ki jo je hkrati s podružnicama v Budimpešti in Pragi vodila do leta 2000.
V devetdesetih letih je delala tudi kot direktorica za razvoj poslov v Evropi newyorškega muzeja Guggenheim, od leta 2003 pa je bila ustanovna direktorica Muzeja moderne umetnosti v Salzburgu. V tem času je organizirala tudi temeljito obnovo Muzeja moderne umetnosti Koroške v Celovcu.
Z umetnostno zgodovinarko in kulturno menedžerko, ki je znana po odličnih zvezah na vseh ravneh, in to ne le v Avstriji, smo se pogovarjali v njeni pisarni, v enem najlepših biserov baročne arhitekture – dvorcu Zgornji Belvedere.
Nam lahko za začetek poveste malo več o kompleksu Belvedere, dostopnosti za občinstvo in predvsem o zbirkah v njem.
Avstrijska galerija Belvedere je bila od nekdaj sestavljena iz več objektov: Zgornjega Belvedera, Oranžerije in Razkošnih hlevov. Od leta 2000 pripada Belvederu tudi 21er Haus [v Švicarskem parku nedaleč od Zgornjega Belvedera; nekdanji paviljon Avstrije na Svetovni razstavi 1958 v Bruslju, ki so ga obnovili v prejšnjem desetletju; Belvedere zdaj v njem razstavlja umetnost 21. stoletja].
Zdaj vse skupaj poteka nekoliko drugače. Prej je bila v Zgornjem Belvederu na ogled baročna zbirka, v Oranžeriji zbirka srednjeveške umetnosti, Razkošne hleve pa so uporabljali zgolj za animacijo otrok in zabave. Sedanja 21er Haus je bila od leta 2000 gradbišče, ko so dela, ki so bila razstavljena v tem objektu, preselili v Mumok [na novo zgrajen Muzej moderne umetnosti v dunajski Muzejski četrti, ki so ga odprli leta 2001].
Celotno zbirko Avstrijske galerije Belvedere sem preselila v Zgornji Belvedere, kjer so bile prej stalne postavitve 19. in 20. stoletja ter posebne razstave. V začetku leta 2007 sem dala obnoviti in dograditi Oranžerijo, jeseni pa bomo začeli na podlagi izvirnega videza obnavljati Spodnji Belvedere, ki ga bomo prav tako namenili za posebne razstave. Moj cilj je bil, da se Spodnji Belvedere in Oranžerija, ki sta bližje mestu, odpreta za občinstvo. Naše zbirke in stalne razstave sem umestila v Zgornji Belvedere. Večina obiskovalcev, med katerimi je kar 80 odstotkov turistov, si želi videti Poljub in druge Klimtove slike. Zdaj lahko v Zgornjem Belvederu vidijo tudi naše baročne in srednjeveške zbirke.
Nato sem se pozabavala z 21er Haus, ki je leta 2000 postala del Belvedera. Njena temeljita obnova je stala okoli 35 milijonov evrov. Odprli smo jo pred tremi leti in pol, in to za razstave sodobne umetnosti. Končno smo pred letom in pol od avstrijskega zveznega ministrstva za finance dobili tudi Zimsko palačo kneza Evgena. Ministrstvo ima v lasti več palač, ki jih je treba obnoviti.
Takratna ministrica za finance je menila, da ministrstvo ne potrebuje razkošnih in reprezentativnih prostorov sprednjega dela Zimske palače Evgena Savojskega. Tako imamo zdaj vhod, pritlično dvorano in prvo nadstropje. Knez Evgen je na Dunaju najprej zgradil Zimsko palačo in šele pozneje Spodnji in Zgornji Belvedere. Zdaj so vsa ta poslopja po skoraj tristo letih znova 'združena'. To se mi zdi zelo dobro.
In tako zdaj skrbite za zbirke Avstrijske galerije pa tudi gradbeno zapuščino kneza Evgena Savojskega.
Točno. Poleg tega, da skrbimo za zbirko avstrijske umetnosti od srednjega veka do današnjih dni, skrbimo tudi za enega najlepših baročnih kompleksov na svetu. Najnovejši biser je prav Zimska palača, ki je imela srečo, da je ostala nespremenjena. Večina stvari je v izvirnem stanju. Graditi jo je začel arhitekt Johann Bernhard Fischer von Erlach, dokončal pa Lucas von Hildebrandt, prav tako vrhunski arhitekt, ki je pozneje projektiral tudi Belvedere.
Knez Evgen je bil velik ljubitelj umetnosti, zato je za poslikavo svojih palač in dvorcev najel izvrstne slikarje iz Italije in Nizozemske. Stenske slike so večinoma dobro ohranjene, je pa žalostno, da je njegova nečakinja in dedinja njegovo zbirko slik prodala v tujini. Kljub temu je še danes dovolj dobro vidno razkošje njegovih dvorcev.
Belvedere vodite v srečnem obdobju. Kljub globalni finančni krizi, ki traja od leta 2008, ima Dunaj čedalje več turistov, ki očitno vse bolj množično obiskujejo muzeje. Koliko jih obišče Belvedere?
Preden sem prišla, je imel Belvedere okoli 360.000 obiskovalcev letno. Zdaj jih imamo več kot milijon. V 'Klimtovem letu' 2012 smo jih našteli 1,2 milijona, lani smo jih imeli skoraj 1,1, milijona. Imamo največjo zbirko Klimtovih del na svetu, to pa je slikar, ki je zelo priljubljen. Na splošno ljudi privlači umetnost Dunaja na prehodu iz 19. v 20. stoletje in mi imamo prav iz tega obdobja veliko stvari, ki jih lahko pokažemo. Predvsem pa imamo v Belvederu najpomembnejša dela Egona Schieleja …
Se z njegovimi deli ne ponaša Leopoldov muzej v dunajski Muzejski četrti?
Ne, mi imamo največja Schielejeva dela, tako po pomenu kot po formatu. Leopoldov muzej ima Schielejeva dela na papirju, ki jih mi nimamo. V Belvederu imamo tudi vrhunska baročna dela, kot so Messerschidtove skulpture 'karakternih glav', in velika dela avstrijske umetnosti 19. stoletja. Najbrž mi ni treba posebej poudariti, da so zbirke Belvedera znane po vsem svetu.
Poleg stalne postavitve imate tudi redno ambiciozne posebne razstave. Kaj je njihov skupni imenovalec?
Predvsem se osredotočamo na naše zbirke in umetnike. S posebnimi razstavami nam je uspelo povečati zanimanje občinstva. Razstave so raznolike – od srednjega veka do danes. Nemalo razstav je posvečenih Dunaju ob koncu 19. stoletja, in to v povezavi s Klimtom, Schielejem, Kokoschko in umetniškimi krogi, v katerih so se gibali.
Ali v teh zadnjih letih, ki jih zaznamujejo ne ravno bleščeče gospodarske razmere, občutite finančne težave?
Dobro delujemo, čeprav dobimo precej manj subvencij kot nekateri drugi pomembni avstrijski muzeji. Sami financiramo 60 odstotkov naše letne aktive – znaša okoli 28 milijonov evrov – in z muzejskimi vstopnicami, trgovino ter sponzorstvi. Del našega samofinanciranja je večji kot pri kateremkoli drugem avstrijskem muzeju. Pri tem je treba upoštevati, da je vodenje muzeja iskanje ravnovesja med znanostjo in poljudno predstavitvijo, tako da morate s proračunom ravnati zelo previdno.
Koliko ljudi imate zaposlenih?
Skupno okoli 215.
In največji problemi, s katerimi se srečujete?
Problemi so zato, da se jih preskoči. Zame ne obstaja odgovor: 'Tega se ne da storiti.' V resnici nam je uspelo – in na to sem ponosna – hišo 'spraviti v red'. Zdaj jo lahko izkoristimo tako, kot je treba, in se z našimi razstavami obračamo k vse več ljudem. Za to je zaslužna predvsem naša zagnana skupina sodelavcev. Če namerava minister za finance povečati davek na dodano vrednost za muzejske vstopnice, moram kot osebno odgovorna poslovna direktorica muzeja razmišljati, kako bom dosegla to vsoto: bom zvišala ceno, znižala stroške, spremenila organizacijsko strukturo …
Danes je muzej normalno podjetje, ki mora delovati po ekonomskih načelih. Hkrati je treba napredovati tudi z znanstvenimi spoznanji. Vsaka naša razstava je znanstveni projekt, ki temelji na raziskavah. Problem je, da ne morete nikoli vnaprej vedeti, kako se bodo na določeno razstavo odzvali ljudje. Včasih se izkaže za izredno uspešno razstava z zapleteno temo, ki se nam zdi težka za razumevanje – in obratno. Pri tem našem delu je vse polno negotovosti.
Verjetno ni bilo preprosto pripraviti razstave Evropa na Dunaju: dunajski kongres 1814–1815, ki se bo končala v junijskih dneh. Osebno mi ugaja razstava o tem evropskem vrhunskem srečanju, ki se je končalo pred točno 200 leti in je opredelilo Evropo po končnem padcu Napoleona, je pa vprašanje, ali večino obiskovalcev Belvedera zanima politična zgodovina.
Razstava o dunajskem kongresu 1815 je edina velika razstava na to temo v letu pred njegovo 200. obletnico. Gre za kulturno-zgodovinsko razstavo, na kateri si je mogoče ogledati številne osebnosti, ki so se takrat mudile na Dunaju: vladarje, politike, dame in vse, ki so jih obdajali. Za takratni Dunaj, ki ni imel veliko prebivalcev, in avstrijskega cesarja je bil to velik izziv, še zlasti, ker ni nihče verjel, da bo trajal tako dolgo – od septembra 1814 do junija 1815. Pokazali smo številne portrete in druge slike s takratnega Dunaja, pa tudi številne predmete, ki smo si jih izposodili iz številnih drugih zbirk iz različnih držav sveta. Razstava je lepa in, kot se je pokazalo, zelo zanimiva, poleg tega je bila tudi zelo dobro obiskana.
Razstavljate tudi dela Friedricha Loosa, ki danes ni kdo ve kako znan. Kot vidim, je bil to zelo dober slikar krajinar v času bidermajerja. Umrl je ob koncu 19. stoletja v nemškem Kielu, kjer je predaval slikarstvo.
Friedrich Loos se je šolal na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, pozneje se je pogosto selil. Živel in delal je v Salzburgu, nato živel v Rimu in pozneje na severu Nemčije, kjer si je pridobil precejšen sloves. Ustvarjal je izvrstne slike. To je ena naših posebnih razstav, ki so ožje osredotočene na teme ali slikarje, katerih številna dela imamo v naših zbirkah.
Od junija do novembra je na ogled razstava Rembrandt – Tizian – Bellotto: duh in sijaj Dresdenske galerije v Zimski palači. Na ogled je sto slik iz prav tako slavne galerije v Dresdnu, ki jo pravkar obnavljajo. Zdi se, da so v Zimski palači te slike 'kot doma'.
Ta razstava je fantastična – kot da bi knez Evgen vse slike znova vrnil v palačo. Na razstavi so na ogled slike iz zbirke volilnega kneza Saške in poljskega kralja Avgusta II. Na ogled niso zgolj slike Rembrandta, Tiziana in fantastične Bellottove vedute Dresdna, temveč tudi dela številnih drugih mojstrov. Zjutraj sem bila znova v Zimski palači in opazovala, kako se slike na tej razstavi čudovito ujemajo s prostorom, v katerem so razstavljene. Človek si zaželi, da bi za vedno ostale v Zimski palači.
Slabo leto preden ste prevzeli vodstvo Belvedera, je morala Republika Avstrija iz te zbirke zakonitim dedičem vrniti pet Klimtovih slik, med katerimi je bil tudi svetovno znan portret Adele Bloch-Bauer. Nacisti so si jih prilastili med genocidom Judov, nato pa jih je imela Avstrija nezakonito v lasti tudi po letu 1945. Imate še vedno nerešene probleme z vračanjem premoženja?
Po mojem je treba nujno vrniti vso zaplenjeno lastnino. Vsekakor je treba popraviti krivice, ne glede na to, kje so bile storjene. Klimtove slike so lastnikom vrnili, še preden sem prišla na Belvedere. Velika dela naše zbirke smo glede lastništva podrobno preverili. Obstaja pa še nekaj nejasnosti pri nekaterih manjših delih. Zgodovinska pot nekaterih del je dokaj nejasna, saj še vedno ni znano, kaj se je z njimi dogajalo v preteklosti. Vedno se bodo pojavljali določeni primeri, ki jih spričo različnih razlogov ni mogoče rešiti, ker ni ustreznih dokumentov ali obstajajo kakšni drugi problemi.
Sem prav razumel: ko gre za zbirke Belvedera, nimate večjih pomislekov o tem, ali je Avstrija zakonita lastnica pomembnejših del?
Ne, hvala bogu, ne.
Do kdaj imate direktorsko pogodbo?
Pogodba mi poteče ob koncu leta 2016. Kmalu bo objavljen razpis za to delovno mesto. Tako kot to velja za vse druge kandidate, se moram tudi jaz znova prijaviti. Upam, da bom tukaj ostala še nadaljnjih pet let. Potem bo zame dovolj.
