Tiskane izdaje
Za številne umetniške projekte velja, da stojijo in padejo z enim človekom, kar se tiče ptujskega festivala vizualnih umetnosti ArtStays, pa to velja še toliko bolj.
Jernej Forbici je zaključil beneško likovno akademijo, matični atelje ima v Vicenzi, galeristi ga zastopajo v Milanu, na Dunaju, v Latini in Parizu, ob tem pa zahvaljujoč zelo dobrim mednarodnim navezam vsako leto na Ptuju pripravi vrhunski program.
No, ob Forbiciju velja v 12-članski ekipi omeniti vsaj še njegovo ženo Mariko Vicari in slikarja Dušana Fišerja, tokrat v vlogi kustosa, ki vodi tudi Art Factory v bližnjem Majšperku, eno najbolj nenavadnih in zanimivih slovenskih galerij. Tokrat je naslov festivala Natur-Al(l) in se osredotoča na umetnike, ki se angažirano ukvarjajo z naravo, posledicami človeškega malomarnega ravnanja z njo in s črno prihodnostjo, ki nas morebiti čaka.
Zvrsti so zelo raznolike, od slikarstva, fotografije, kiparstva, instalacij do videa, performansov in glasbe, na ogled so dela stopetdesetih avtorjev, ob tem pa še kinoprogram na atraktivnih lokacijah in delavnice sodobnih umetnosti oz. Poletna akademija Art Stays.
Johann Feilacher. Foto: Arhiv festivala
Vendar je družbeno aktivistični naboj tokrat v ozadju, prav tako so pomembne tudi druge dimenzije in formalne kvalitete. »Družbene ali politične razsežnosti so pri današnjih projektih samoumevne, hočeš nočeš se prikradejo v vsako delo, vendar v zadnjih letih opažam spremembo. Umetniki, ki so še nedolgo vztrajali pri jasni družbeni teznosti in manifestativnosti, počnejo danes drugačne stvari in to ni nujno slabo. Mnogi so spoznali, da takšen salonski aktivizem nima posebnega dometa in da ima umetnost še druge razsežnosti in naloge,« pravi Forbici.
Krajina, sicer v zelo specifični različici in v različnih konstelacijah je tudi osrednja preokupacija Forbicija in njegove žene, v ozadju pa je morda nezaveden odmik od dominantnih urbanih tem. Ena največjih razstav, ki jo bodo odprli jutri, je tako Big is Beautiful, Veliko je lepo, kjer je prvič pri nas na ogled celovita in obsežna razstava pokrajin velikih dimenzij v slovenskem slikarstvu. V nenavadnem, a povsem spodobnem in ogromnem ambientu nakupovalnega središča Q se predstavljajo najrazličnejši avtorji, od Metke Krašovec in Irwinov do Hermana Gvardijančiča in Zmaga Jeraja.
Tukaj pa je tudi nekaj zvenečih mednarodnih imen, na čelu z Josephom Beuysom. Res gre predvsem za plakate, knjige ter predstavitve njegovih projektov, vendar se okoli legende modernizma lahko tudi tako spletejo najrazličnejše reminiscence, asociacije in povezave, ki so aktualne tudi danes. Podobno velja za sijajno razstavo Ground and Cement v Galeriji mesta Ptuj, ki jo je kuriral Carlo Sala.
Razstava zajema fotografije od leta 1860 do danes, med šestdesetimi imeni pa so tudi takšni renomirani avtorji, kot so Sebastiăo Salgado, Walter Niedermayr, Dennis Oppenheim, Edward Weston in Wim Wenders. Navidez idilične fotografije so imele ob svojem času zelo stvarne učinke, pa najsi gre za ukrepe za varovanje narave (ustanovitev nacionalnega parka Yellowstone) ali prepoved otroškega dela, fotografija Aral-T51 opominja na eno največjih ekoloških katastrof prejšnjega stoletja, veliko pa je tudi dokumentacije performansov v naravi.
Francesco Jodice: Foto Arhiv festivala
Nič manj ni impresivna pregledna razstava avstrijskega kiparja Johanna Feilacherja, postavljena v izjemnem ambientu križnega hodnika ptujskega dominikanskega samostana. Feilacher, ki je tudi psihiater, kustos in direktor Art Brut Centra v avstrijskem Guggingu, ki ga je sam ustanovil, je avtor številnih monumentalnih del iz lesa, nekatera so celo tako velika, da so ga označili kot kiparja, »za katerega nobeno drevo ni dovolj visoko«.
Čeprav seveda sam še nikoli ni požagal nobenega, material izbira zgolj med podrtimi drevesi, saj je njegov namen ohranjati naravo in prikazati njene osupljive karakteristike, star in načet les pa je še posebej primeren za drugačno vizualno izkušnjo ter raziskovanje relacij med originalno in umetno tvorbo.
Rezidenčnih umetnikov je tokrat manj, med njimi pa je tudi Noriko Obara iz Japonske, letošnja prejemnica nagrade art stays na Arte Laguna Prize v Benetkah. Umetnica in situ ustvarja veliko svetlobno instalacijo. Tokrat bo na pleksi steklu upodobila žuželke, ker je po japonsko študiozna in natančna, pa je kar nekaj dni presedela v knjižnicah in arhivih, kjer je detajlno proučila slovenske primerke teh živalskih vrst. V Miheličevi galeriji je na ogled razstava Inverse Canon kustosov Itala Bergantinija in Gaie Conti, sicer pa se festival širi tudi v širše ptujsko zaledje, v Majšperku se predstavlja Marko Tušek, v Strnišču pri Kidričevem pa štirinajst mladih umetnikov.
Narave pa na festivalu ne predstavljajo samo v zaprtih prostorih; s travnato preprogo in drevesi je začasno ozelenel tudi osrednji ptujski Slovenski trg, za zaključek pa pripravljajo Jašev projekt z dolgim naslovom Nezakonit namen nemega opazovanja naraščajoče katastrofe, ki jo je povzročil in za sabo pustil človek. Še večji bo projekt sam, saj si je Jaša zamislil 200-metrski zapis, vrisan na nekdanjem odlagališču rdečega blata Haldi, ki ga bodo obiskovalci lahko spremljali iz toplozračnega balona ob spremljavi godalnega tria. Če bodo seveda vremenske razmere ustrezne; pred šestimi leti si je bilo zaradi dežja podoben projekt mogoče ogledati le s tal.
Ptuj je v teh dneh središče slovenske vizualne scene, do konca tedna se bodo postopoma odprla vsa prizorišča. Glede na bolj velikodušno podporo mesta in predvsem zelo soliden renome, ki si ga je festival izboril v mednarodnem prostoru v petnajstih letih, Forbici pričakuje vsaj takšen obisk kot v preteklih letih, obenem pa si želi, da bi ga nekoliko bolj za svojega vzeli tudi Slovenci.
Kot kažejo izkušnje, je namreč kar 90 odstotkov obiskovalcev festivala ArtStays tujcev, za Slovence pa ima že skoraj občutek, da jim je odveč prestopati vrata galerij ali pa je v njih celo nekoliko nerazumljiv predsodek ali celo strah pred sodobno vizualno produkcijo.
