Tiskane izdaje
Tokratni bienale je precej drugačen od dosedanjih, sodobne tehnologije je malo ali pa je ta zgolj eden od elementov inscenacije, predvsem pa so radikalno reducirane družbena, socialna in politična nota projekta. Prevladujejo visoka, neredko preforsirana estetika, vrhunska zdinajziranost, žive in tople barve ter prav takšni materiali, veliko je tkanin in volne, predvsem pa sta v ospredju umetelnost in unikatnost ročnega dela in s tem nekakšna vrnitev v arhaično obdobje umetnika rokodelca.
»Na bienalu poteka izbira kuratorjev v določenem ritmu, takšna je njihova politika, in tokrat je Christine Macel res lansirala tovrstne trende. Za dokončno oceno je še prezgodaj, saj sem do zdaj videla le delček predstavljene produkcije, vendar je med gosti in kolegi že slišati, da gre na bienalu za prevlado esteticizma,« je povedala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije in komisarka slovenskega paviljona. Po njenih besedah je tako velika manifestacija tudi zelo veliko in drago podjetje, organizatorji morajo upravičiti sredstva, zato so dovzetni za sugestije in tudi pritiske različnih krogov, ki si očitno želijo takšnih usmeritev.
»Če je bil tokrat moto Nazaj k umetnosti, se človek vpraša, kaj se je dogajalo na prejšnjih bienalih, ali tam ni bila prezentirana umetnost,« je poudarila Zdenka Badovinac. Po njenem je nekoliko odveč, da skuša vsak kurator na novo »odkrivati Ameriko«, pa tudi sicer principi Christine Macel, ki skuša forsirati nekakšne predmoderne izkušnje vse tja do šamanstva, kažejo bolj na neko stisko, kako in kam, odgovori na te dileme pa so pomanjkljivi in parcialni.
Več kot sto Slovenjgradčanov
Seveda imajo nacionalni selektorji še vedno avtonomijo. Tokrat je kustosinja Andreja Hribernik izbrala precej drugačno usmeritev. V slovenskem paviljonu v Arzenalu se predstavlja Nika Autor, ki je z ekipo pripravila video obzornik Novicam se ne odpovemo!, obiskovalcem je na voljo tudi knjiga z različnimi razmišljanji ter domiselno in sugestivno vizualno opremo.
To je nedvomno družbenoangažirano delo, predstavljeno kot forma »radikalnega gverilskega nefikcijskega filma«, ki je nekdaj izviral iz razrednega boja in si prizadeval dodati svoj delež v procesu družbenih sprememb. »To je sijajen film, ki je nedvomno angažiran, vendar je komentar družbe podan zelo subtilno,« je poudarila Zdenka Badovinac. Avtentični posnetki beguncev se izmenjujejo s filmskimi citati, celota pa nikakor ni zgolj nekakšen dokumentarističen prikaz problematike, temveč z domišljeno dramaturgijo in montažo deluje kot prepričljivo umetniško delo.
Sta video in knjiga primerna medija za bienale, ki še zmeraj funkcionira kot svojevrsten kabinet čudes, v katerem je zelo težko pridobiti pozornost obiskovalcev? Po mnenju Zdenke Badovinac je mogoče knjigo odnesti domov in jo v miru prebrati, video pa je nedvomno relevanten medij. Težave s koncentracijo – le redki gledalci si ogledajo film v celoti – je treba premostiti tako, da atmosfero in sporočilo prikazanega obiskovalec razbere v relativno kratkem času, in te kvalitete obzornik Nike avtor nedvomno ima.
Današnjega slavnostnega odprtja slovenskega paviljona – odprl ga je državni sekretar na ministrstvu za kulturo Igor Tršar – se je udeležilo zelo veliko ljudi, razlog pa je preprost. V Koroški galeriji likovnih umetnosti, od koder prihaja tudi kustosinja Andreja Hribernik, so pozvali ljudi, naj se udeležijo odprtja. Odziv je bil izjemen, danes je prišlo v Benetke več kot sto Slovenjgradčanov.
Seveda so si ogledali tudi drugo produkcijo. Ta, kot omenjeno, zelo odstopa od prejšnjih manifestacij sodobne umetnosti v Benetkah. Christine Macel je povedala, da jo politika zelo zanima, vendar se umetnost ne more vrteti zgolj okoli tega – to je le ena od njenih neštetih dimenzij. »Nekateri mislijo, da bo umetnost rešila svet, čeprav ga seveda ne bo, lahko pa reši veliko življenj,« je poudarila kuratorica.
Problem individualizma
Povedala je, da nima posebnih preferenc, kar zadeva izbiro vsebine, teznost ali medij, sodobno tehnologijo, ki vse bolj prevzema primat, pa obravnava zgolj kot orodje in ne kot samozadosten ali avtomatično aktualnejši in udarnejši način umetniškega izraza. Christine Macel v individualizmu, ki seveda ni enak individualnosti, vidi enega poglavitnih problemov današnjega sveta, saj vodi k razpršenosti in nepripravljenosti na akcijo, vsak razmišlja zgolj zase, zato kolektivna sila usiha. »Najhujše, kar se nam lahko pripeti, pa naj je to umetnost ali politika, je prav indiferenca,« je dejala.
V tem smislu je zasnovana tudi letošnja novost, tako imenovani transpaviljoni, v katerih niso v ospredju niti država niti nacija ali posameznik, temveč temeljna občečloveška vprašanja. Denimo preskok med osebnim in skupnim, pa ekološka vprašanja, vključno s takšnimi ali drugačnimi umetniškimi utopičnimi projekcijami, odnosom do tradicije, ki smo jo vztrajno zavračali, dokler se ni manifestirala v svojih najbolj grobih prvinah, kot sta fundamentalizem in skrajni konservativizem.
Kakorkoli že, družbenopolitična vprašanja so pri nekaterih avtorjih še vedno v ospredju, dinamika in obseg posameznih preobratov pa sta v zadnjem času tako velika, da se večina avtorjev mora odzvati. Denimo Mark Bradford, ki letos predstavlja ZDA in se sprašuje, kako naj predstavlja svojo državo, če ne čuti, da bi njega, ki je črn, gej in liberalec, predstavljala njegova lastna državna administracija. S projektom Tomorrow is Another Day (Jutri je še en dan) opozarja na deprivilegirane, marginalce in najranljivejše, in predvsem na negotov jutri.
Turška umetnica Ekin Onat je pripravila performans, v okviru katerega bo predstavila dva tisoč primerov preganjanja turških državljanov s strani države v zadnjem letu. Predstavitev seveda ne bo potekala v uradnem turškem paviljonu, tam je razstavljena precej bolj benigna instalacija Cevdeta Ereka, temveč je umetnica prišla v Benetke na posebno povabilo Christine Macel.
Kje se konča umetnost
Drugi so zastavili svoje projekte diametralno nasprotno, saj so se povsem distancirali od aktualnih tem. Združeni arabski emirati – ti so sicer brez lastniškega paviljona, so pa enega v Arzenalu zakupili kar za dvajset let – postavljajo v ospredje dilemo, kje se konča umetnost in začne igra, kar ponazarja tudi naslov njihove teme Kamen, papir, škarje. Kanadčani so izbrali dela pokojnega avtorja Kananginaka Pootoogooka, ki je bil Inuit in je v umetniškem svetu povsem neznan. Nič nenavadnega, saj njegov opus obsega nepretenciozne risbe arktične flore in favne, predvsem rac, ki letijo čez nepregledne tundre.
Zagotovo bo precej zanimanja za francoski paviljon, v katerem tokrat ne predstavljajo vizualij, temveč ga je Xavier Veilhan spremenil v zvočni snemalni studio. Tam se drenja nekaj deset glasbenikov, ob njih pa množica zvočnih tehnikov, producentov in programerjev. Islandijo tokrat zastopata trola Ūgh in Bõögâr, projekt pa je naslovljen Out of Controll in Venice (Ušla nadzoru v Benetkah). Res se zdi, da je tokrat že tako kaotičen in neredko bizaren svet umetnosti še nekoliko bolj ušel nadzoru.
