Dami, ki sta poslali Jelko nad deželo Knjigarijo

Legendarna Jelka z rumenim­ dežnikom, ki jo je po zgodbi­ Ele Peroci Moj dežnik je lahko­ balon prelila v podobe­ ­ilustratorka Marlenka Stupica,­ bo do nedelje jadrala čez deželo­ ­Knjigarijo. Zato ne bo vlekla za sabo klobukov, temveč bo z razprto knjigo vabila na 32. ­slovenski knjižni sejem.

Še kako držijo besede, ki jih je v spremno besedo antologije Marlenke Stupica Drevo pravljic zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj, da »ustvarjalno delo Marlenke Stupica sega v čas številnih otroštev, v dušni spomin cele vrste generacij, a se nikoli in za nikogar ne postara«. Prav zato ilustracija Malenke Stupica z nekaj dodatki njene vnukinje, ilustratorke Hane Stupica, krasi tudi podobo 32. slovenskega knjižnega sejma (SKS).

Stoletnica slovenske slikanice

Jelka tako napoveduje tudi praznovanje stote obletnice izida prve slovenske slikanice – Levstikovega Martina Krpana s podobami Hinka Smrekarja – prihodnje leto, hkrati pa nadaljuje lani začrtan vsakoletni poklon sejma slavnim slovenskim likovnim ustvarjalcem. Lanski je minil v znamenju Trdonje in Lakotnika Mikija Mustra, ki sta v drevesni krošnji brala na višini, o prihodnjem letu pa razmišljajo, da bi uporabili katerega od motivov Hinka Smrekarja, je razkril predsednik upravnega odbora SKS Zdravko Kafol. Dodal je, da je Marlenkina Jelka, ki si jo nekateri želijo celo na poročnih darilih, simbol svetle prihodnosti, sanj in idej, in te dni tudi sanj o knjigah.

Pravljica Moj dežnik je lahko balon je izšla že leta 1955 in bila prvo objavljeno delo Ele Peroci, za katero je še istega leta prejela tudi Levstikovo nagrado. »Jelka je otrok Ele Peroci, zame pa je bil izziv ustvariti njeno likovno podobo. V knjigi sem upodobila še druge otroke, pravljično pokrajino s klobuki z nekoliko spremenjenim ljubljanskim motivom. To so bile moje takratne vizije. Vsi 'moji junaki' imajo enakovreden status, vsak v določenem obdobju mojega razvoja,« nam je zaupala, ko smo jo te dni obiskali na njenem domu v ljubljanskem Trnovem.

Čeprav jo bralci različnih generacij poznajo še po »njenih« Ostržku, Sneguljčici, Palčici in Trnuljčici, predvsem pa Piki Nogavički, pravi, da je bila Pika bolj postranska. »Pike Nogavičke, ki sem jo prvič brala hčerki Mariji Luciji in sosedovim otrokom na počitnicah na morju in jih s tem strašno nasmejala, ne dajem v isti koš z drugimi svojimi liki. Pri njej sem zašla malo bolj v grotesko, je manj pravljična in bolj šaljiva. Bliže so mi bili, denimo, Grimmovi junaki, je pa res, da me odrasli najbolj poznajo po Piki,« se zaveda. Mnogo imenitnejši se ji zdita slikanici Grdi raček in Zvezdni tolarji, posvetila jima je šest oziroma pet let, te zadnje slikanice so ji tudi najljubše. A relativno, je dodala. Ker je perfekcio­nistka, brez samokritike ne gre.

Otroke je bilo najtežje risati

Za mnoge bralce so knjižni liki videti prav tako in samo tako, kot jih je ustvarila Marlenka Stupica, a kot je že večkrat priznala, ji je bilo najtežje risati prav otroke. V začetku, preden je slikala za knjige, je, nasprotno, upodabljala samo otroke, vse drugo je bilo dodatek. Risala je, še preden je govorila, in to na rob časopisa, stare kuverte in vsak košček papirja, ki ga je bilo mogoče porisati. Še vedno ima tri debele povsem porisane zvezke iz zgodnjega otroštva, hrani pa tudi prvo risbo, ki je nastala, ko je imela komaj leto in pol.

»V glavnem sem risala pravljice, ki sem si jih sproti izmišljala, vendar samo ljudi, odrasle in otroke, ob njih pa nobenih predmetov, pokrajin ali živali. Z leti sem odkrivala vse čudovite možnosti za upodabljanje pokrajine in njeno inspirativnost. Pa tudi predmeti, živali, rastline, nebo in otroci so se morali spajati z vsem tem. Zakaj jih je težko slikati? Mislim, da gre za strah, da bi zašla v šablonsko obravnavo teh malih ljudi, ki morajo imeti vsak svojo identiteto in značaj in so si različni,« je povedala sogovornica, akademska slikarka, ki so jo na 33. sejmu knjig leta 1996 v Bologni uvrstili med 24 najodličnejših ilustratorjev na svetu. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim sedemkrat Levstikovo nagrado (leta 1999 za življenjsko delo), nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo (1995) in pred tremi leti še Prešernovo nagrado. Poleg teh ji veliko pomenijo tudi zlate plakete bratislavskega bienala ilustracije (BIB), je razkrila.

Veliko umetniško nadarjenost sta pokazali bralcem tudi njena hči Marija Lucija Stupica, ki je za svojo prvo slikanico Kraljična na zrnu graha leta 1973 prejela Levstikovo nagrado, in njena vnukinja Hana Stupica, ki je za ilustriranje ukrajinske pravljice Rokavička pred dvema letoma kot najmlajša prejela nagrado Hinka Smrekarja. »Babica je moja najhujša kritičarka,« je na tokratnem srečanju razkrila Hana v smehu, babica Marlenka pa je dodala, da jo Hana tako ali tako ne posluša in se izmakne kritikam.

Hotela postati baletka

Čeprav Hana ni študirala slikarstva, temveč vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ter je hotela postati baletna plesalka – dejala je, da ji je pogosto žal, da ni –, je življenje v umetniški družini pustilo sledi. Odraščala je ob babičinih in maminih slikanicah ter predvsem njunem ustvarjanju, pogosto ob mami v ateljeju in na štafelaju slavnega dedka, enega najbolj uveljavljenih umetnikov v nekdanji Jugoslaviji Gabrijela ­Stupice.

»Med babičinimi deli so mi najljubša Ostržek, Sneguljčica, Grdi raček in Kresnica podnevnica. Ta predvsem zaradi vseh tistih simpatičnih žužkov. Med maminimi pa Lenora. Zlasti prizora z mrtvaškim sprevodom in razpadajočim zaročencem sta me fascinirala že od otroških let, čeprav sta grozljiva. A mami sem hvaležna, da me ni zavijala v vato,« je povedala. S svojimi slavnimi družinskimi člani se ni preveč obremenjevala, »tudi babi in mama sta bili vselej samosvoji, vsaka s svojim likovnim izrazom in identiteto«, je ­poudarila.

Literat Niko Grafenauer je njuno ustvarjanje nekoč ubesedil z »Marlenka je sonce, Marija Lucija pa mesec«, in po Marlenkinem videnju se tudi Hana, tako kot Marija Lucija, izogiba ljubkosti. Toda dediščini očitno ni mogoče ubežati, ugotavlja Hana. »Pogosto opazim, da povlečem kakšno črto tako kot babica, zlasti pri gubah, kar pripisujem temu, da sem vse to gledala vse življenje. Ali pa mamine punčke, ki so mi bile že od otroštva najlepše. Vselej, ko se lotim risanja kakšne, se izvije prav takšna temnolasa in bele porcelanaste polti, kot bi jo naslikala mama. Ona je risala sebe, jaz najbrž rišem njo. Toda človek se išče vse življenje, zato ne vem, kakšne bodo moje ilustracije čez dvajset let. Možnosti je danes res veliko, marsikaj je mogoče doseči že s tiskom in dobrim oblikovanjem. Pogosto pozabljamo,­ da ilustracija končno zaživi v knjigi, zato vselej rišem tudi v odmerjenem formatu,« je razkrila Hana Stupica.

Ne zdi se ji, da je podobna mami

Morda se njene ilustracije na prvi pogled bolj naslanjajo na temnejšo tonaliteto poznejših del njene mame Marije Lucije, a sama svojih del niti ne vidi podobnih maminim. »Mogoče se tako zdi, ker uporabljam material, ki ga je zapustila: pastele, tempere, akvarele in barvice. Prav tako kot ona se tudi jaz posvečam zgodovinskim kostumom, a vse skupaj ženem še dlje, zlasti pri vzorcih,« je pojasnila tisto, kar jasno izražajo tudi njene bogate ilustracije. Zelo veliko študira stare slike in baročne vzorce, ki jih kombinira tudi s sodobnimi.

Navdihujejo jo umetnine severnjakov, flamska tihožitja, nemški renesančni umetniki, dela, označena z besedami vanitas in memento mori, pri, denimo, francoskem modernistu Pierru Soulagesu pa jo je navdihnil koncept svetlobe. »Tudi v Rokavički sem uporabila poenostavljene značilne ljudske ukrajinske vzorce, in ko ustvarjam, si želim biti čim bolj ekspresivna. Čisto preveč pa imam rada kostume,« je dodala, ob čemer so se poslušalki utrnile tudi Marlenkine podobe iz mario­netnega gledališča, v katerem je končal Ostržek.

Enkrat si želi ilustrirati pravljici Izplesani čeveljci ter Lepotica in zver. Slednja je bila, kot je našla v maminih zapiskih, tudi njena želja. »Rada imam tudi grozljivejše pravljice, in če sporočilo ni ravno ljubko, jih poustvarim v temačnih in zamolklih barvah, kot sem to storila, denimo, v Rokavički,« je povedala mlada likovna ustvarjalka, ki bo z ilustratorko Alenko Sottler z razstavo Ilustracije gostovala na 22. knjižnem sejmu Sa(n)jam ­knjige u Istri med 1. in 11. decembrom v Pulju.