Tiskane izdaje
Casa dei Carraresi, pred leti izjemno oblegano razstavišče v bližnjem italijanskem Trevisu – v času, ko sta program oblikovala Marco Goldin in njegova Linea d'Ombra –, je znova prizorišče razstavnega magneta. Tokrat razstave, posvečene El Grecu (1540–1614), enemu najradikalnejših slikarjev manierizma, ki je bil v lanski razstavni sezoni ob 400-letnici smrti aktualen v nizu svetovnih muzejev od madridskega Prada in Musea de Santa Cruz v Toledu do Metropolitanskega muzeja v New Yorku.
V Trevisu so se k seriji razstav pridružili s projektom, ki obnavlja lokalni izsek iz biografije tega ključnega, a stoletja prezrtega talenta zahodnoevropskega slikarstva z izhodiščem na Kreti, ki se je najprej formiral v Benetkah in se zatem skušal uveljaviti v Italiji, nakar mu je to uspelo šele v španskem Toledu, kjer je ustvaril najprepoznavnejše mojstrovine. Na razstavi El Greco v Italiji; Metamorfoza genija, ki so jo odprli v petek, so zbrali 30 njegovih del, ta pa postavili v kontekst umetnin sodobnih velikanov beneške šole in širše italijanske umetnosti, kot so Tizian, Jacopo Bassano, Paolo Veronese, Correggio, Tintoretto ali Parmigianino. Ob spoznavanju njihove umetnosti se je formiral.
To se je zgodilo v desetletju med letoma 1567 in 1576, času, preživetem na Apeninskem polotoku. Pred tem se je Doménikos Theotokópoulos, kot je bilo njegovo pravo ime, izoblikoval v okolju kretsko-beneškega slikarstva, tradicionalistične slikarske manire, katere pripadniki so vztrajali pri starodavnih bizantinskih vzorcih (mimogrede, sam je bil kot Grk pravoslavne vere, a je kasneje prestopil v katoliško), prav v Benetkah, središču republike, pod katere oblast je tedaj sodila tudi Kreta, pa je spoznal tamkajšnji značilen kolorit in napredne formalne rešitve.
Magnet za ljubitelje umetnostne zgodovine
Sodobni hrvaški miniaturist Giulio Clovio (ki ga je El Greco tudi upodobil; portret iz okoli leta 1571 je uvrščen v izbor razstave) je, denimo, zapustil podatek, da je pristal med učenci tedaj še živečega staroste beneške renesanse Tiziana, nanj pa je močan vtis ustvarilo tudi slikarstvo Tintoretta. V Benetkah je ustvarjal do leta 1570, ko se je preselil v Rim, kjer je odprl delavnico, a pravega priznanja ni dosegel. Obdobju v večnem mestu je leta 1577 naposled sledila dokončna selitev v Španijo.
Razstava v Trevisu bo magnet predvsem za ljubitelje umetnostne zgodovine. Pripravila jo je mednarodna ekipa strokovnjakov, kot kustos pa jo podpisuje znani italijanski umetnostni zgodovinar Lionello Puppi, ki se El Grecu, predvsem njegovim italijanskim letom, posveča že pol stoletja. Med partnerji, ki so za razstavo posodili dela, je niz javnih ustanov in tudi zasebnikov.
Celoten izbor zajema 87 slik in različnega dokumentarnega gradiva, prisotna pa so tudi dela klasikov modernizma, ki so v nenavadnih El Grecovih kompozicijah in v njegovih formalnih pristopih našli navdih za lastne slikarske inovacije. Denimo dve Križanji Francisa Bacona, predvsem pa karton Pabla Picassa za znamenite Gospodične iz Avignona, njegovo prelomno delo na prestopu v kubizem iz leta 1907, ki, kot zapišejo, še nikoli ni bilo javno na ogled. Za razstavo ga je posodil umetnikov sin Claude Picasso.
