Tiskane izdaje
Narodna galerija odpira vrata fotografskemu portretu »stotih Italij« iz prelomnega obdobja od let fašizma do povojnega preporoda, označenega s krovnim terminom neorealizem. Nezanemarljiv podatek: del izbora razstave Neorealizem; Nova podoba v Italiji, 1932–1960, ki jo odpirajo nocoj, bo jeseni gostoval v Metropolitanskem muzeju v New Yorku.
Neorealizem ostaja krovni izraz za premene v estetiki in temah na številnih področjih umetniškega izraza v Italiji v (predvsem) zgodnjih povojnih letih, v mreži fenomenov, ki jih je kulturni zgodovini 20. stoletja posredovala Italija, pa najpogosteje pomeni oznako filmskih mojstrovin Luchina Viscontija, Vittoria De Sice, Roberta Rossellinija in drugih italijanskih cineastov zgodnjih povojnih let ali dosežkov ključnih sodobnih literatov, kakršni so bili Alberto Moravia, Italo Calvino ali Primo Levi. Vpeljali so ga tudi v razvoj slikarstva ali arhitekture, tokrat pa bo ponujen v fotografskem kontekstu, ki je v javnosti manj prisoten, predmet definicij pa ostaja tudi v strokovni fotografski javnosti.
Od razstave, katere gostovanje je sad sodelovanja Narodne galerije, ljubljanske Galerije Fotografija in tamkajšnje galeristke Barbare Čeferin, njena avtorica pa je kritičarka, novinarka in kustosinja iz milanske Admire Enrica Viganò, lahko pričakujemo ravno utrditev tega pojma na področju fotografije.
Odprtje razstave del 72 fotografov, njihovih upodobitev »stotih Italij« in zgodb, ki niso ustvarile velike zgodovine, a so s humano pozornostjo do ljudi in življenja, do sprememb v družbi, do človeških okolij in krajine stkale tisto, kar je Italija danes, bo ob 19. uri, jutri ob 20. uri pa bo v Galeriji Fotografija sledilo še odprtje samostojne predstavitve enega vodilnih predstavnikov fotografskih neorealistov Nina Migliorija.
Nino Migliori: Ljudje iz Emilije, Emilija - Romanja, 1959. © Fundacija Nino Migliori
Vzgojno sredstvo
Čeprav neorealizem povezujemo predvsem z duhovno klimo, skozi katero so se odrazili odmevi na drugo svetovno vojno in čas preobrazbe Italije po njej, njegove začetke na polju fotografije postavljajo že v desetletje pred izbruhom vojne. Podobno kot pri filmu ali književnosti. Vittorio De Sica in Roberto Rossellini sta v novozgrajeni Cinecittà v Rimu, središču Mussolinijeve filmske propagande, snemala že v 30. letih, zametke literarnega neorealizma pa postavljajo v čas okoli leta 1930 in z njim povezujejo prvenec Alberta Moravie Neprizadeti (Gli Indifferenti) iz leta poprej.
V podnaslov tokratne razstave so kot začetno zapisali letnico 1932. Viganòjeva zapiše, da je tistega leta Razstava fašistične revolucije ovekovečila fotografijo kot »vzgojno« sredstvo množične komunikacije, dostopno vsem. Tudi nepismeno ljudstvo je odkrilo govorico, dostopno od severa do juga, ne glede na družbeni sloj ali narečja. »Vsem je bilo jasno, kaj se je smelo dokumentirati in česa ne, a tudi v tako strogi hierarhiji so se skrivale izjeme in protislovja.
Fotografi, usposobljeni za dokumentiranje »realnega sveta«, so v rokah imeli orodje, ki je imelo večji potencial od tistega, ki ga je izkoriščal režim.« Tako so v objektiv ujeli tudi nazadovanje in revščino ali ljudske običaje, ki so bili v popolnem nasprotju z modernizacijo, ki jo je razglašal fašizem. Fotografi so se v tistih letih odločili, da bodo nekatere fotografije shranili v predale ter počakali na boljše čase, ko bodo ljudje znali ceniti njihov pogled na takratni svet.
Pravi razcvet je sledil po padcu režima in koncu vojne. Svoboda izražanja in potreba po oblikovanju nove italijanske identitete sta spodbudili željo po dokumentiranju, dokazovanju resnice in raziskovanju državnega ozemlja, po »ponovni pridobitvi realnosti«, fotografi pa so se uprli tudi preživetemu fotografskemu esteticizmu iz prejšnjih časov, ki je služil samemu sebi.
Tranquillo Casiraghi: Ljudje iz Torrete, Sesto San Giovanni, Milano, 50. leta 20. stoletja. Foto: © Dediči Tranquilla Casiraghija
»V fotografiji neorealizem ni imel vnaprej določenih kodeksov oziroma se ne samoidentificira v eni sami šoli, temveč je skupek več svobodnih govoric, ki so deloma tudi protislovne. Avtorji, ki jih 'arbitrarno' povežemo z neorealistično poetiko, so delovali z zelo različnimi kulturnimi pristopi z vidika ciljev in namenov,« še zapiše avtorica razstave, na kateri bodo dostopna dela Carla Bavagnolija, Giannija Berenga Gardina, Piergiorgia Branzija, Alfreda Camise, Maria Carboneja, Maria Carrierija, Tranquilla Casiraghija, Alfe Castaldija, Cesara Colomba, Carla Cosulicha, Carla Dalla Mura, Pasqualeja De Antonisa in mnogih drugih.
Most med fotografijo in filmom bo, denimo, predstavljalo fotografsko delo režiserja, scenarista, producenta in igralca Alberta Lattuade, vzporedno pa napovedujejo še izbor filmskih plakatov in izsekov iz filmskih mojstrovin istega obdobja ter tudi predstavitev književnosti neorealizma. Fotografija bo postavljena v širši kontekst umetnosti časa.
Družbena napetost časa
Danes 92-letni Nino Migliori, ki bo v Galeriji Fotografija deležen samostojne predstavitve, velja za eminentno ime neorealizma, fotografa, ki je vzpostavil inovativen pristop h kreiranju fotografskih zgodb. Okolico je beležil na oseben način, se s portretiranci, preden jih je fotografiral, zapletal v dolge pogovore, upodabljal arhitekturo, pragove hiš z ljudmi ... V svojem delu je s pomočjo izjemne domišljije in senzibilnosti povezal filmski pristop, družbeno napetost časa, pomen in moč pripovedovanja skozi fotografijo.
Razstavo Neorealizem; Nova podoba v Italiji, 1932–1960 so že videli tako v Italiji kot ponekod po Evropi, jeseni jo čaka še gostovanje v Grey Art Gallery v New Yorku, izbor 20 fotografij, ki so jih odkupili v tamkajšnjem Metropolitanskem muzeju, pa bo vzporedno na ogled še na tem elitnem prizorišču. Uvod k angleški izdaji knjige, ki bo pospremila ameriško postavitev, bo Martin Scorsese.
