Tiskane izdaje
Šestdeset let je minilo, odkar je tako imenovana akademska skupina, v kateri so bili arhitekta Marjan Gnamuš in Mirko Zdovc, filolog Primož Simoniti in akademski slikar Karel Pečko, dala pobudo za ustanovitev galerije in organizacijo prvih razstav.
Koroška galerija likovnih umetnosti danes ni le osrednja ustanova za moderno in sodobno umetnost na Koroškem, temveč tudi cenjen partner v projektih na tujem.
»V času mojega odraščanja v Slovenj Gradcu od šestdesetih let naprej smo prisotnost galerije, tedanjega Umetnostnega paviljona, čutili na vsakem koraku. Zlasti velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov so provincialnemu mestecu ob Mislinji nadele praznični ornat, kakršnega si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Zastave držav z vseh koncev sveta so vihrale pred nekdanjo mestno hišo na Glavnem trgu, v kateri se je počasi, a vztrajno s pridobivanjem in ureditvijo novih prostorov širila galerija, in podčrtovale manifestativni značaj številnih spremljevalnih prireditev, ki so včasih preglasile visoko raven likovne razstave in (krivično) metale na dogodke 'politično' senco,« obuja spomine Marko Košan, ki je galerijo vodil med letoma 2008 in 2013.
Suvereni režiser
Veliki in suvereni režiser dogajanja je bil Karel Pečko, ki je v Slovenj Gradec pripeljal vrhunske umetnostne kritike in kustose iz sveta, ki so poskrbeli za vznemirljivo vsebino. »Obenem pa je z neprekosljivo karizmo obvladoval glavo in misli provincialnih lokalnih politikov, da so očarani nad vizionarskimi načrti sanjaškega srebrnolasega likovnega dirigenta podpirali drzne projekte in brez velike jeze in požrtvovalno krpali velike finančne luknje, ki so mestu ostale še mesece po tem, ko so reflektorji na velikem odru ugasnili,« pove Košan.
Prvemu ravnatelju galerije je po njegovem uspelo še nekaj, kar se z današnjega zornega kota zdi neprecenljivo: »Zavedal se je pomena ustrezne kulturne atmosfere v mestu, zato je neutrudno spodbujal vključitev najširše strokovne in ljubiteljske javnosti v delovanje raznih odborov in komisij, kjer so pomagali pri realizaciji večjih projektov in tako rekoč živeli s prireditvami in likovnimi razstavami.«
Brez pretiravanja bi tako lahko rekli, da se je v Slovenj Gradcu pod njegovim vodstvom izoblikovalo pravcato gibanje, ki je poudarjalo pomen kulture in umetnosti. »Danes so okoliščine zelo drugačne, a njegova zapuščina je v drugačnih oblikah še živa. Za to je po njegovi upokojitvi poskrbela dolgoletna kustosinja in nato direktorica galerije Milena Zlatar, tudi kolegica, s katero sva pod Pečkovo taktirko urejala nujne administrativne, institucionalne in matične strokovne zadeve, ki jih je vihravi 'profesor' puščal ob strani.«
Drugačni kipi
»Karel Pečko je bil velik mentor. Sprejemal je nove pristope in načine ter bil naklonjen sodobnim oblikam vizualnih prezentacij,« pravi Milena Zlatar, ki jih je štela komaj enajst, ko se je z galerijo srečala prvič. Starša sta jo peljala na odprtje razstave Mir, humanost in prijateljstvo med narodi.
»V spomin se mi je vtisnil impozanten prostor takrat novozgrajene galerije, prav tako s peskom prekrita tla, na katera so razmestili zanimive kipe. Toliko jih še nisem videla. Do takrat sem poznala le spomenike narodnoosvobodilnega boja. Ničesar skupnega niso imeli z bleščečimi kipi iz cerkva, niti s kipi iz muzeja v Mariboru, kamor me je peljala teta Mema.«
Preden je kasneje že kot dijakinja spoznala Pečkova dela, pa tudi njega osebno, se je spraševala, ali je prav tako poseben kot vuzeniški slikar Oskar von Pistor. »Pistorjeve portrete sem poznala, saj je portretiral tudi mojega pradeda. Kasneje mi je Pečko vsakič, ko sva se srečala, prigovarjal, naj raziščem Pistorjevo življenje in delo. Z njegovo pomočjo sem čez nekaj let kot kustosinja to tudi storila.«
Trgovina s pohištvom
Celo v tem smislu, da ima Slovenj Gradec preveliko galerijo, ki bi jo zlahka spremenili v kakšno šivalnico (beri: tekstilno tovarno), zlasti ko ustanova ni mogla več odplačevati posojila za gradnjo nove galerije in so potem po mednarodni razstavi Mir 75 celo pritličje namenili trgovini s pohištvom. Takrat smo le redki vedeli, da v mislih nismo imeli samo petih desetletij delovanja galerije, temveč smo z nitjo mislili prav na to grožnjo, ki pa se seveda ni uresničila,« pravi Zlatarjeva.
Donacije umetniških del
V njenem desetletju vodenja galerije so se veliko ukvarjali z izpopolnitvijo stalnih zbirk in njihovimi predstavitvami doma in na tujem. Zbirko Hommage slikarju Jožetu Tisnikarju so leta 2001 predstavili v Berlinu, dve leti kasneje so aktivno sodelovali s takratno evropsko prestolnico kulture, Gradcem.
»Sicer pa nam je uspelo pridobiti pomembne domače in tuje donacije umetniških del, med njimi naj omenim donacije Pina Poggija, Bogdana Borčića, Štefana Planinca, Teda Kramolca in Valentina Omana, katerega velika razstava je leta 2004 zaznamovala vstop Slovenije v Evropsko unijo in Evropo brez meja, kar je bilo za Koroško v Sloveniji in Avstriji še posebno pomembno.« Med letoma 1996 in 2008 so izpeljali tudi pomembne retrospektivne razstave, denimo del Franca Bernekerja, Jožeta Tisnikarja, Bogdana Borčića, Pina Poggija, Štefana Planinca in Lojzeta Logarja.
Galerija je vse bolj utrjevala svoj položaj na mednarodnem zemljevidu ter dejavno načrtovala projekt evropske prestolnice kulture 2008. To pa je bil čas, ko je galerijo prevzel Marko Košan: »V kratkem, petletnem mandatu je bilo kljub vse slabši finančni podpori ministrstva, ki bo v okviru državne muzejsko-galerijske mreže tudi v prihodnje slej ko prej ostal glavni podpornik galerije, razmeroma lahko peljati stvari po začrtanih poteh in uresničiti program partnerskega sodelovanja Slovenj Gradca v projektu evropske prestolnice kulture Maribor 2012, ki je z vloženim trudom in entuziazmom obudil čase Pečkovega vpisovanja Slovenj Gradca na svetovni zemljevid v šestdesetih in sedemdesetih.«
Na jesen o migracijah strahu
Pa danes? »Vsebinsko je galerija vezana na teme, na katere vplivata njena umeščenost v okolje in preteklost institucije. Regionalna zaznamovanost galerije postavlja v ospredje domače, koroške avtorje, drugi vsebinski poudarek pa je vezan na preteklost institucije, ki si je prepoznavnost pridobila z mednarodnimi razstavami, ki so po okriljem OZN potekale v 60., 70. in 80. letih in so predpostavljale politično angažirane teme. Tako se v programu prepletajo razstave in dogodki, ki obravnavajo univerzalne teme, kot tudi program, ki se dotika najbolj perečih družbenopolitičnih vprašanj,« pravi Andreja Hribernik, sedanja direktorica galerije.
Galerija bo v poletje stopila z razstavo del Vena Pilona, jeseni pa bodo obletnico zaznamovali z obravnavo geopolitičnih sprememb kot posledice migracij, z mednarodno razstavo Migracije strahu, ki jo bo spremljala tudi razstava v javnem prostoru. Leto bodo sklenili z razstavo Vojna, ki jo bodo simbolično odprli okoli dneva človekovih pravic, 10. decembra, in bo vključevala serijo del na papirju Otta Dixa z istim naslovom, kot ga nosi razstava.
