Tiskane izdaje
Ste se kdaj sprehodili skozi Viteško dvorano v Brežicah, poslikano leta 1703, in se vprašali, kako so zvenela glasbila na grajskih freskah? Od naslednjega četrtka, ko bo odprta razstava Imago musicae, boste lahko priklopili slušalke na stenske luknjice in prisluhnili pozabljenim zvokom antike in baroka.
Najbolj obsežen motiv z glasbenimi inštrumenti na freskah brežiškega gradu je majhna epizoda 18. speva Osvobojenega Jeruzalema, epa italijanskega pesnika Torquata Tassa. Na severozahodni kotu Viteške dvorane je upodobljen prihod Rinalda v začaran gozd pred Jeruzalemom, kamor ga po veliki ljubezni z Armido, ki se končna v 16. spevu, zvabijo gozdne vile.
»Te v rokah držijo inštrumente, plešejo,« pravi Metoda Kokole, predstojnica muzikološkega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU): »Ob Rinaldovem vstopu v gozd mu skozi drevo stopi vila, ki ima podobo Armide. Ko on to drevo poseka, se začaranost razblini in vojščaki lahko prodrejo skozi gozd.«
»Na začetku motiva lahko vidimo igranje na violo ali violino,« motiv opisuje Kokole: »Sledita vili z dvema kljunastima flavtama, naslednja ima baročno trobento. Skupinica treh plesalk ima antična glasbila, barokizirano idejo antične harfe, ročni boben s kraguljčki in zaviti rog. Sledi skupinica s sodobnimi baročnimi glasbili, lutnjo, dvojnim basom, največjim basovskim glasbilom družine današnji violin, in violino. Motiv zaključuje pevka, ki poje komponirano glasbo z lista.«
Zvoki 12 starih glasbil
Omenjen prizor bo na razstavi, ki bo od naslednjega četrtka v brežiškem gradu na ogled pol leta, imela središčno mesto, pravi eden od postavljavcev Andrej Furlan iz umetnostnozgodovinskega inštituta pri SAZU: »Prva in druga razstavna soba sta posvečeni viteški dvorani, tretja freskam grajskega stopnišča. V prvi sobi bo predstavljena personifikaciji raznih umetnosti, med katerimi ima glasba ob poeziji, arhitekturi, govorništvu in ostalih glavno vlogo.
V drugi sobi čaka obiskovalce srečanje s protagonisti freske. Ponavadi poslikave gledamo iz oddaljenosti, v tem primeru pa se bodo vile in Rinaldo iz začaranega gozda srečali z obiskovalci v naravni velikosti. Posebna pozornost bo namenjena glasbilom. Gosti razstave bodo s pomočjo slušalk lahko poslušali posamezne inštrumente in njihov zven. Zadnja soba bo posvečena petim čutom oziroma freski, ki krasi stopnišče gradu. Naša želja je, da bi tudi to sobo opremili z glasbeno kuliso.«
Ob fizični predstavitvi dveh baročnih inštrumentov, repliki lutne in orgelskega pozitiva, bodo obiskovalci stara glasbila lahko spoznavali s pomočjo opisov in risb iz leksikonov 17. oziroma 18. stoletja. Preko zvočnih zapisov bodo lahko slišali zven 12 starih glasbil.
Dediščina grofa Attemsa
Pobudo za predstavitev glasbe na freskah brežiškega gradu v viteški dvorani, na stopnišču in v kapeli je podala Barbara Murovec, pravi Metoda Kokole: »Predstojnica umetnostnozgodovinskega inštituta se ukvarja z naročništvom umetniških del. V sklopu tega projekta je prišla do velikega naročnika umetniških del na Štajerskem, v Sloveniji in Avstriji, grofa Ignaca Marie Attemsa, ki je živel na prelomu iz 17. v 18. stoletje.
Na Štajerskem je kupil precej dvorcev in gradov, jih prenovil, barokiziral ter opremil s poslikavami ter slikami. Eden od njegovih nekoč večjih gradov je tudi brežiški, kjer je dvema, morda trem pomembnejšim likovnim umetnikom naročil poslikavo velike dvorane.«
Eden od domnevnih slikarjev, Karl Frančišek Remb, se je na stenah dvorane tudi sam portetiral. Ker je Barabra Murovec kot umetnostna zgodovinarka brez specialnih znanj o glasbeni ikonografiji, posebnostih antičnih in baročnih glasbil, je pri interpretaciji inštrumentov na poslikavah za pomoč zaprosila Kokoletovo in njenega brata Stanka Kokoleta. Umetnostni zgodovinar iz filozofske fakultete je namreč že pred desetletjem razkril povezavo med Tassovim spevom in poslikavo v viteški dvorani.
Koncert arije iz baročne opere
»Do sedaj še ni bilo sistematično obdelano, katera so glasbila na freskah v Brežicah, kakšne so njihove značilnosti, ali so sodobna času nastanka fresk ali izhajajo iz grafik drugih upodobitev,« pravi Metoda Kokole: »Podprojekt z glasbenim naročništvom družine Attems, ohranjenimi notami v Slovenski Bistrici, izdajo arij Giuseppa Arene in koncertom je plod raziskovalnega dela v okviru evropskega projekta Hera o glasbenih migracijah, ki še poteka na muzikološkem inštitutu.«
na omenjenem koncertu ob otvoritvi razstave bo ansambel Musica Cubicularis izvedel arije iz opere Ahil na Skorosu, ki jo je spisal Giuseppe Arena in je bila prvič izvedena leta 1738.
Arije so v zapuščini grofov Attems v mariborskem pokrajinskem arhivu, kamor so jih leta 1945 prenesli iz arhiva družine v Slovenski Bistrici, odkrili šele pred štirimi leti, pravi član ansambla Domen Marinčič: »Nekaj posebnega je izvajati glasbo, ki ni bila izvajana že od 18. stoletja naprej. Nasploh je glasba Neapeljskega skladatelja zelo malo izvajana. Poznam en sam posnetek njegovih del. Potrebno je bilo na novo pripraviti ves notni material. Zelo sem vesel, da imamo močno mednarodno zasedbo z zelo uspešno slovensko sopranistko Bernardo Bobro, ki nastopa v opernih hišah po vsej Evropi.
Inštrumentalni ansambel z glasbeniki iz VB, Nemčije, Hrvaške in Slovenije bo vodil zelo znani hrvaški dirigent Bojan Čičić. Glasbo izvajamo na baročnih violinah, z baročnih violončelom, čembalom, nekaj posebnega sta tudi obe vokalni vlogi. Ti sta nastali za sopranska kastrata, zato smo morali najti posebno sposobni pevki.«
