Tiskane izdaje
Svet fotografira in snema. Sedemsto milijonov novih fotografij na dan se naloži le v aplikaciji snapchat, na youtubu vsako minuto za tristo ur posnetkov. O tem, kako neznanska količina vizualnega vpliva na naše dojemanje sveta, v novi knjigi Kako videti svet piše zgodovinar in umetnostni zgodovinar Nicholas Mirzoeff.
Da je Nicholas Mirzoeff, profesor na newyorški univerzi, pravi naslov za analizo prisotnosti in vpliva »navdihujoče in anarhične moči vizualnega«, govorijo nekateri njegovi doslejšnji naslovi, med knjigami v programu ugledne založbe Routledge so na primer knjige Pokrajina telesa: umetnost, modernost in idealna postava, v kateri pregleduje reprezentacijo telesa od francoske revolucije do sodobnosti v slikarstvu, kiparstvu, fotografiji in filmu, Uvod v vizualno kulturo, knjiga, s katero je postal eden od začetnikov nove akademske discipline oziroma, kot je zapisal, »fluidne interpretativne strukture«, in Pogled na Babilon: vojna v Iraku in globalna vizualna kultura. Njegovo zadnje odmevno delo, How to See the World, Kako videti svet, je izdala založba Pelican, hčerinsko podjetje Penguin Books.
Analitik vizualne kulture oziroma strategij vizualiziranja, o katerem je londonski Independent zapisal, da pri svojem gladko berljivem početju uporablja mešanico semiotike, sociologije in umetnostne zgodovine, sklicuje pa se na Benjamina, Foucaulta, Lyotarda, Virilia in Deleuza, rad poudarja, da opazovanje ni tudi že razumevanje in da je treba v risu vizualnega in mehanizmov, ki ga oblikujejo, zaznati še marsikaj, na primer politične in vsakršne druge implikacije, ki razkrivajo nadzor, in dominacijo. Ne moremo biti slepi za podobje, vendar pa pogled nikdar ni nedolžen, zmeraj nekdo hoče, da nekaj vidimo po njegovo, v njegovi optiki.
Pa je videti več kot verjeti? Profesorjev odgovor je pritrdilen, hkrati pa opozarja na začetno točko svoje analize: vizualna kultura danes ni del našega vsakdana, ampak preprosto je naš vsakdanjik. Pa sploh ne gre za prvo vizualno revolucijo, v zavesti, pravi Mirzoeff, imamo podobe, ki so jih priskrbeli stari zemljevidi, teleskopi iz 17. stoletja, mikroskopi, pozneje rentgenski žarki in seveda vse, kar je sledilo izumu fotografije in filma. Kar je danes drugače, je zgolj popolnoma neobvladljiva količina podobja, ki ga z neustavljivo odločnostjo bruha splet.
Podoba priklene pogled
Globalna hegemonija vizualnega spreminja način komunikacije, beseda, zgodba nimata več enake vloge, kot sta jo imeli nekdaj, pa čeprav sta se bili zmožni preseliti s papirja na vseprisotne zaslone, slavi neverbalno in vsiljuje svoje vzorce dojemanja sveta. O tistem, o čemer je pred leti razpravljala Susan Sontag v knjigi o fotografiji, da namreč (vsiljena) podoba narekuje naš način dojemanja, je v času vseprisotnega spleta mogoče reči še veliko več, v aplikacije, kot so instagram, snapchat, facebook in druge je tako rekoč brezsramno vgrajena nekakšna temeljna agresivnost: podoba priklene pogled in v tej otrplosti preprosto deluje, torej idealizira, manipulira, vzbuja zavist, zaničevanje, strah. Inherentno nasilje vizualnega ima najodličnejše pogoje za razvoj.
Mirzoeff v svoji knjigi omenja strašljivo impozantne statistične številke: danes ima dostop do spleta približno polovica svetovnega prebivalstva, Google in njemu podobna podjetja predvidevajo, da bo do leta 2020 dostop do spleta premoglo najmanj pet milijard uporabnikov. In kaj se jim bo kazalo na zaslonih? Podobje seveda, predvsem podobje. O Američanih ve Mirzoeff povedati, da vsaki dve minuti posnamejo več fotografij, kot so jih na svetu v vsem 19. stoletju.
Lani je bilo na svetu posnetih bilijon, torej tisoč milijard fotografij, kar je več kot četrtina vseh, kar jih je kdaj nastalo. Vodilna pri tem početju je, kot jo Mirzoeff imenuje, generacija snapchata, to je nova globalna večina. Mlada je, v razvitem svetu so to posamezniki pod tridesetim, v razvijajočih se gospodarstvih pod enaindvajsetim, živijo v mestih, so na spletu in poskušajo razumeti svet z deljenjem fotografij v izjemnem številu. Generacija, ki uporablja splet za deljenje vseh teh fotografij, se razlikuje od vseh prejšnjih v kulturi tiskanih in elektronskih medijev.
Antropolog Benedict Anderson, navaja Mirzoeff, razlaga, da je kultura tiska ustvarila tako imenovane namišljene združbe; bralci nekega časnika so na primer čutili, da imajo nekaj skupnega z drugimi bralci istega časnika, pa čeprav se nikdar niso spoznali; ta občutek zdaj ni več tako močan (to je zaznati od Škotske prek Katalonije do Quebeca), generacija snapchata v spektru od novih feminističnih gibanj do 99 odstotkov gibanja protestnikov Zavzemimo Wall Street na novo postavlja vzorce pripadnosti in z novimi medijskimi oblikami spreminja svet na povsem nepričakovane načine.
Mirzoeff govori tudi o tem, da so današnji razbohoteni vizualni mediji prinesli generacijo, ki ima boljši periferni in središčni vid, zmojstren ob igranju videoiger.
Razvpiti selfi
Eno od znamenj nove vizualne kulture je selfi, ki predstavlja vrhunec dolge demokratizacije avtoportreta. Nekdaj so bili portreti in avtoportreti rezervirani za umetnike in njihove premožne mecene. Fotografija je skoraj takoj po nastanku to polje razširila: francoski fotograf Hippolyte Bayard je naredil Avtoportret utopljenca, prvi pravi selfi, saj ga je bilo mogoče razmnožiti.
Medijski komentarji, pravi Mirzoeff, so selfije slabšalno označili za narcisizem, vendar je bil Narcis drugačen, ves čas je porabil za samoopazovanje, svoje podobe ni delil z vsemi prijatelji. Pa še spol je treba upoštevati, pravi avtor knjige Kako videti svet: spletna stran SelfieCity je pokazala, da večino selfijev naredijo ženske, v Moskvi na primer dvainosemdeset odstotkov.
Novi vizualni mediji pomagajo pri družbenih spremembah, sklepa svoj zapis v londonskem Guardianu Mirzoeff, arabska pomlad je pokazala, da družabni mediji lahko spremenijo način delovanja politike. Petinosemdeset temnopoltih Američanov med osemnajstim in devetindvajsetim letom ima pametni telefon in mnogokrat so bili telefoni uporabljeni za dokumentiranje policijskega nasilja, ki se je doslej vodilnim medijem zmeraj izmuznilo. Po besedah južnoafriške fotoreporterke Zanele Muholi smo priča vzniku novega vizualnega aktivizma.
