Tiskane izdaje
Minulo leto se je zelo povečalo zanimanje zbirateljev za dela sodobne umetnosti, ki so na dražbah dosegala rekordno visoke cene. Toda pod površjem svetovni trg vrhunskih umetnin pretresajo tektonske spremembe, ki bi lahko imele usodne posledice za kakovost umetnin nasploh.
Nevaren teren
»Trg žre umetnost,« je v časopisu The Art Newspaper opozoril dekan fakultete za umetnost na univerzi Yale Robert Storr. »Še vedno so trgovci z umetninami, ki se zavedajo nevarnosti, in umetniki, ki se lahko uprejo. Smo na nevarnem terenu in moramo to ozavestiti,« meni Storr.
Zbiratelji so samo v štirih dneh decembra na dražbah v New Yorku za dela sodobne umetnosti plačali neverjetnih 1,66 milijarde dolarjev, pri čemer se zgolj avkcijska hiša Christie's ponaša z rekordno prodajo v višini 852,8 milijona dolarjev.
Kljub temu sta tako Sotheby's kot Christie's po dražbah odpustila svoja izvršna direktorja, kar je po mnenju poznavalcev posledica histerične tekme za korporativno rast in krepitev tržnega deleža z agresivno razpršitvijo v smeri novih geografskih in digitalnih trgov. To je omajalo sistem navznoter, edino zdravilo pa bi bilo ponovno osredotočenje na »stari dobri dobiček«.
Korporativna rast je zajela tudi galerijski posel, zato je hitro rasel delež poslovnih prostorov trgovcev z umetninami v nekaterih najdražjih svetovnih nepremičninah v središčih mest, kot so London, New York in Pariz, in ta trend bi po mnenju direktorja frankfurtskega Städel Museuma Maxa Holleina lahko postal zelo nezdrav. Vse to ustvarja pritisk, ki je spremenil nekdanji radikalni koncept Andyja Warhola »umetnosti kot biznisa« v standard, ki se mu umetniki preprosto ne morejo upreti. »Prišlo je obdobje umetnikov trgovcev,« meni direktor londonskega Inštituta sodobne umetnosti Gregor Muir. Ta trg rojeva umetnike, ki jim je beg iz tako pervertiranega sistema praktično onemogočen. »Od njih je odvisno, kako se bodo temu uprli, če jim bo to sploh uspelo,« je dejal.
Umetniki kot rock zvezdniki
Poznavalci trga poudarjajo, da so nekateri umetniki podlegli skušnjavi in si na primer zadajo, da bodo zaslužili pet milijonov v petih letih, kakor da so rock zvezdniki. Moda kupovanja sodobne umetnosti in želja nekaterih zbirateljev, da bi z njo ustvarili nov blagovni trg, postaja grožnja, če iz umetnikov dela proizvajalce iskanega blaga in jim pri tem jemlje prostor za ustvarjanje smiselnih umetniških del, pravijo poznavalci.
»Hitro precenjevanje mladih umetnikov načenja ravnotežje v procesu absorpcije in interpretacije nove umetnosti,« meni Allan Schwartzman, svetovalec Art Agency. »Ko začne trg ustvarjati zvezdnike iz umetnikov, ki niso nikoli imeli samostojne razstave in katerih dela na večerni dražbi prodajo za 600.000 evrov, postane položaj skrb zbujajoč,« je dejal.
To je pripeljalo do razhajanja med tistim, kar trg trdi, da je zanimivo, in tistim, kar bi res bilo lahko zanimivo, vendar se že od devetdesetih let prejšnjega stoletja ni pojavil pomembnejši umetnik, ki bi imel vizijo spreminjanja paradigme umetnosti in tega, kako jo doživljamo, meni Schwartzman.
Nekoč je obstajala razlika med umetnostjo, o kateri se je govorilo, in umetnostjo, v katero se je vlagalo. Danes sta se ti dve stvari zlili, kar pomeni, da umetniki težko postanejo opazni, če njihova dela niso izrazito draga. To jih vodi v nevaren položaj, v katerem jim grozi, da jih bodo njihovi meceni požrli, meni Robert Storr.
Dinamika trga se je nevarno nagnila na stran zbirateljev umetnin, ki so tako prevzeli popoln nadzor nad svetom umetnosti. Pojavila se je nova vrsta kupcev, ki stavijo na zgodovinske vloge: želijo se zapisati v spomin kot ljudje, ki so nekoga odkrili, pravijo strokovnjaki.
Trg rodil Koonsa
Problem je seveda v tem, da so njihovi okusi pogosto zelo kratkovidni. Umetniki težko prenašajo pritiske in konkurenco, svet sodobne umetnosti pa se vse bolj lomi. Tak svet je rodil Jeffa Koonsa kot enega najdražjih oziroma kar najdražjega sodobnega umetnika in iz njega ustvaril svojevrsten kulturni fenomen.
Njegove velikanske skulpture, ki spominjajo na balone in jih je fizično nemogoče izpihati, so metafora trga, ki vztrajno poskuša najti nezlomljiv model, je dejal Storr. »Te skulpture bodo sčasoma postale obratno simbolične, ker nič ne traja za zmeraj,« je dejal Storr.
Koons za mnoge ni škandalozen le zaradi svojega kiča, ampak se je pred dnevi znašel v središču škandala iz drugega razloga. Z razstave v Centru Pompidou v Parizu so odstranili njegovo skulpturo zaradi obtožbe, da je plagiat iz reklamne kampanje francoske modne znamke Naf Naf iz leta 1985, katere avtor je Franck Davidovici. Sporno skulpturo Fait d'hiver je Koons naredil leta 1988. Če pogledamo reklamno fotografijo, je podobnost očitna. Na Davidovicijevi fotografiji leži temnolaska, okrog njene glave pa vohlja pujsek. Pri Koonsu ima ženska več oblin – spominja na njegovo nekdanjo ženo in porno zvezdo Cicciolino –, pujsek, ki jo ovohava, je seveda kičasto okrašen, Koons pa je zraven dodal manjšo figurico pingvina. To je isto in ni isto ... Kompozicija je ista, sporočili Koonsa in Davidovicija pa sta menda različni.
Plagiat ali parodija
Pri Koonsovi seriji Banality, iz katere je to delo, gre menda za parodijo na vsakodnevne banalnosti v družbi. Koons se bo tokrat že četrtič znašel na sodišču zaradi del iz te serije. Čeprav so njegovi odvetniki trdili, da si je dela drugih sposodil zaradi parodije in zato ne gre za kršenje avtorskih pravic, je na sodišču dvakrat izgubil. Tudi sam Koons je leta 2011 tožil trgovino v San Franciscu, ki je prodajala podpornike za knjige na policah v obliki njegovega znamenitega napihljivega psa. Iz vsega skupaj ni bilo nič, saj so odvetniki trgovine trdili, da nima nihče avtorskih pravic za balon v obliki psa oziroma za oblike, ki nastanejo z zvijanjem balonov.
Eno od treh verzij skulpture iz Koonsove serije Banality so na dražbi Christie's v New Yorku leta 2007 prodali za 4,3 milijona dolarjev. Jeff Koons je nedvomno proizvajalec zelo iskanega blaga, kot umetnik pa ... To bi lahko bila posebna zgodba.
