Kipi, ki dolgoprstnežev začuda nikoli niso zamikali

Mateju Vrečerju, enemu najpremožnejših župnikov na Štajerskem sredi 18. stoletja, se lahko zahvalimo, da še danes, po skoraj 270 letih, v Šmarju pri Jelšah občudujemo impozantno kalvarijo, ki vodi do cerkve sv. Roka. Posebno doživetje ponuja tudi muzej baroka, kjer se lahko okoli originalnih lesenih kipov iz kalvarijskih kapel ne le sprehodimo, ampak se jih tudi dotaknemo. Predvsem pa se obiskovalca dotakne izraz trpljenja, ki ga kipi izpričujejo.

Šmarska kalvarija je najobsežnejši tovrstni kompleks v Sloveniji in eden vrhunskih baročnih spomenikov. Vrečer, ki je služil s prodajo vina, usnjarno, oljarno, miloščino in izdelavo prenosnih sončnih ur, je od leta 1743 do 1753 postavil skupno 14 kapel. Najprej šest večjih, v katerih so prizori iz žalostnega dela rožnega venca in z Žalostno Materjo božjo, nato še osem manjših. V 13 odprtih kapel je postavil kipe, ki so se stoletja borili z vročino, mrazom, vetrom, dežjem in s snegom. Šele leta 1984 so neprecenljive originale, ki dolgoprstnežev z občutkom za umetnost začuda niso nikoli zamikali, prestavili v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Od 45 kipov so jih pred pogubo rešili kar 43. Zdaj so na ogled v muzeju baroka, ki so ga uradno odprli včeraj.

Dramska scena

»Restavratorka Nuška Dolenc Kambič je bila tem kipom kot mama. Zato sem ji rekel: 'Hvala, mati, da so vsi ti otroci prišli nazaj.' Stoletja so bili kipi v Šmarju in zdaj so spet tukaj,« je vidno ganjen pripovedoval nekdanji župan in še vedno direktor Knjižnice Šmarje pri Jelšah, ki vodi tudi novi muzej baroka, Jože Čakš. Da so v Šmarju obdržali to kulturno dediščino, so morali urediti prostor, ki bi bil primeren za hrambo tako pomembnih kipov in ki bi jih bil tudi vreden. Pa so v župnijskem gospodarskem poslopju uredili muzej. Kipi so se od leta 2012 postopoma vračali v Šmarje, večino so jih namestili lani, zadnjih šest je »domov« prišlo pred dobrim mesecem.

Postavitev zbirke kipov in druge opreme iz kapel, ki so jo tudi restavrirali, je v muzeju pripravila arhitektka, znana slovenska scenografka Meta Hočevar. Kipov pa ni postavila tako, kot so postavljeni v kapelah. V spodnjem delu muzeja so kipi Jezusa in Marije, v zgornjem vsi drugi. Samo kipe iz 12. kapele (Jezus nese težki križ) in 13. kapele (Kalvarija) je postavila tako, kot so bili postavljeni tudi v kapelah na hribu. Po njeni zamisli so prostor s kipi iz 13. kapele uredili s tremi visokimi okni s pogledom na hrib, posejan s kapelami. Kapela s Kalvarijo je najstarejša, zelo visoka in edina, za katero še niso naredili kopij kipov. Samo v muzeju je tako mogoče videti, kaj je stoletja skrivala. Impresivni pa niso samo kipi iz 13. kapele, ampak tudi njihova muzejska postavitev. Gre za prizor križanja, na treh križih so Jezus in oba razbojnika, vsi trije v naravni velikosti. Pod njimi so kipi Marije, sv. Janeza in sv. Marije Magdalene.

Ogled zbirke tudi neukemu očesu pokaže, da je bilo kiparjev, ki so s svojimi deli polnili kalvarijske kapele, več. Kdo so bili, ni znano. Kljub temu so opravili izjemno delo, je razložil Čakš: »Šmarska kalvarija je po prepričanju stroke najlepša v vsem predelu predalpskega sveta takratne avstrijske Štajerske in še danes velja za najlepšo ne le v Sloveniji, ampak tudi za lepšo od kalvarije v Gradcu, po vzoru katere je bila narejena.«

Čeprav kipi ne stojijo tako, kot so stali v kapelah, to ne pomeni, da ne učinkujejo. Pravzaprav so še bolj pripovedni. Vsak zase je umetnina in z več prostora okoli sebe deluje živo. Kot bi bil na odru in nam pripovedoval svojo zgodbo. Večinoma zgodbo groze in trpljenja. Ker so kipi obiskovalcu blizu, nekateri dobesedno pred nosom, lahko vidimo vsak detajl. Še nohte. Kipe so izdatno zaščitili, tako da bodo tudi kakšen bežen dotik prenesli. Tako se lahko prepričate, da mehak lipov les, idealen za tovrstno ustvarjanje, postane s sušenjem trd kot kamen. Tisti, ki so kipe prej občudovali le s sprednje strani, pa bodo presenečeni, da so na zadnji strani izdolbeni. Njihovi avtorji so s tem poskrbeli, da pri sušenju lesa ne bi počili.

Pretresljivi, a brez barve

Šmarska kalvarija je pasijonska pot, kakršne so bile v 18. stoletju precej popularne in so privabljale do petkrat več ljudi kot romarski kraji. V Šmarju je kalvarija še danes najbolj obiskana 15. avgusta, saj je osrednja freska v cerkvi sv. Roka Marijino vnebovzetje, in dan kasneje, ko goduje sv. Rok. Takrat se po kalvariji sprehodi več tisoč romarjev, Čakš pa se spominja, da so jih v njegovem otroštvu našteli tudi 10.000. Za otroke pa tudi odrasle so bili kipi v kapelah vedno pretresljivi: »Ob gledanju prizorov smo bili prevzeti. Ampak prizori oziroma upodobitve zlasti nekaterih razbojnikov in mučiteljev so tako edinstveni in posebni, da smo včasih, priznam, celo zamižali in miže šli mimo. Pri nas, otrocih, so namreč vzbujali kar grozo. Pa nam so bile že vsaj knjige dostopne, kako šele so morali biti prevzeti ljudje, ki so to opazovali pred dvesto leti!«

Kalvarija je posebna tudi zaradi same postavitve kapel. Cikcakasta pot je speljana tako, da obiskovalec vidi samo eno naslednjo kapelo. Ob kipih so tudi kapele izjemno delo. Imajo bogato obdelane portale, kamen so dobivali iz bližnjega kamnoloma, ki so ga strokovnjaki ponovno odkrili ob obnovi kapel, ki je trajala zadnjih petnajst let. Razen 11. kapele so obnovili vseh drugih trinajst, ki so na osvežitev čakale skoraj sto let. Medtem ko je restavriranje kipov financirala država, so si obnovo kapel finančno razdelili občina Šmarje pri Jelšah, tamkajšnja župnija in ministrstvo za kulturo. Statično so jih sanirali, obnovili fasade, ostrešja, na novo naredili portale in restavrirali poslikave, ki so ostale. V obnovljene kapele so postavili kopije kipov. Da je restavriranje trajalo dolgo, pove že dejstvo, da se je vmes spremenila tehnika izdelovanja kopij. Sprva so jih delali po odlitkih iz plastike, zdaj je to zamenjala laserska tehnika. Kopije v kapelah so barvne, medtem ko originalnim kipom pri restavriranju niso povrnili barve, ki naj bi jo imeli ob rojstvu. A čeprav so izgubili barvo, niso tudi svoje pretresljivosti.

Še več baroka

Ogled muzeja je skoraj nujno treba nadgraditi s sprehodom po kalvariji do cerkve sv. Roka. Ta je starejša od kalvarije, po legendi, ki je zapisana v prezbiteriju nad vrati v zakristijo, pa naj bi jo med letoma 1646 in 1666 postavili v zahvalo, ker se je končalo razsajanje kuge. Njena notranjost je prava baročna poslastica s poznobaročnim okrasjem in štukaturo s poslikavo.

V muzeju ob vznožju hriba s kalvarijo in sv. Rokom so si zadali nalogo, da ne bodo le muzejski prostor z eno pomembnejših baročnih zbirk, ampak se bodo baroku posvetili popolnoma. »Delo muzeja bo tudi raziskava tega časa, vsega, kar je bilo povezano s tem in tudi drugimi baročnimi spomeniki na tem območju. Tu imamo namreč tudi cerkev Matere božje na Sladki Gori, ki je spomenik državnega pomena, pa cerkev v Olimju, župnijsko cerkev v Rogatcu in cerkev device Marije na Pesku pri Podčetrtku, elemente baroka pa najdemo tudi v nekaterih gradovih in drugih stavbah,« je razložil Čakš. Načrtuje, da se bodo lotili tudi raziskave o ljudskih pobožnostih tistega časa, čeprav pričakuje, da bodo imeli precej težav z zbiranjem gradiva oziroma virov: »Izgubljeni sta kar dve župnijski kroniki. Prva je zgorela v požaru leta 1795, drugo je po drugi svetovni vojni vzela Udba, pa je ni nikoli vrnila.«

Poleg raziskovanja časa baroka bodo v muzejih pripravljali tudi različne delavnice, z novim muzejem pa so dobili tudi akustično dvorano, kjer so lani že organizirali koncerte. Muzej je namreč poskusno obratoval že od lanskega avgusta, zdaj je odprt tudi uradno.