Ko se je kot mlada umetnica na začetku osemdesetih let preteklega stoletja preselila na območje danes znamenitih botaničnih vrtov v Riu, so bile v 19. stoletju zgrajene delavske hišice že opustele, piše 1843magazine.com, kulturni magazin tednika The Economist.
Leta 2012 je newyorška dražbena hiša Sotheby's njeno delo Moja limona, ustvarjeno leta 2000, prodala za 2,1 milijona ameriških dolarjev.
Dela umetnic le redko dosežejo najvišje dražbene cene. Toda Brazilija je edina država, o kateri se zdi, da je v njej prednost biti umetnica. Od leta 1995 je trideset najvišjih odkupnih dražbenih cen doseglo sedem brazilskih umetnikov, med njimi je bilo kar pet žensk.
Ta trend ima globoke korenine, ki segajo v tri pomembna obdobja brazilske umetnostne zgodovine, začenši z rojstvom matičnega ikonoklastičnega modernizma. Henry Allsopp, vodja oddelka za latinskoameriško umetnost pri dražbeni hiši Phillips, ga imenuje »edinstvenega v svetu«.
Brez posnemanja
Z ustanovitvijo bienala v São Paulu leta 1951 je Brazilija sprejela tudi mednarodno sodobno umetnost. Toda v duhu Skupine petih nekateri brazilski umetniki niso hoteli v ničemer posnemati sodobnega evropskega ali severnoameriškega slikarstva. Med njimi je bila tudi Lygia Clark, pomembna osebnost brazilske umetnosti, ki je iz dvodimenzionalnega slikarstva prešla v izdelovanje skulptur, namenjenih interakciji z obiskovalci galerij. Eno njenih takšnih del, narejeno konec petdesetih let preteklega stoletja, so pred tremi leti prodali za 2,2 milijona dolarjev, kar je za zdaj najvišja dražbena cena za brazilskega umetnika na mednarodnih avkcijah.
Beatriz Milhazes je del tretje generacije umetnic, ki so se pojavile po padcu vojaške diktature leta 1980. Njeno delo je le bežno povezano z deli Tarsile do Amaral in Lygie Clark, a priznava, da sta bili med njenimi vzornicami, in poudarja, da se pravzaprav v družbeno izrazito patriarhalnem svetu nihče zares ni ukvarjal s tem, kaj in kako to počno umetnice, kar jim je dalo zelo veliko svobode pri ustvarjanju.
Umetnost vedno
Ko je bil leta 1929 v New Yorku ustanovljen Muzej moderne umetnosti, je predstavil različico zgodovine umetnosti – belske, moške in zahodne. Ta različica je postala model za muzeje moderne umetnostni vsepovsod. To se zdaj spreminja. Fundacija Beyeler, švicarski tempelj evropskega modernizma, je leta 2011 pokazala Beatriz Milhazes. MoMA je pred dvema letoma posvetila veliko razstavo Lygii Clark, Umetnostni inštitut v Chicagu pa bo prihodnje leto pokazal delo Tarsile do Amaral. In tem spremembam je odprla pot prav Brazilija, sklepa 1843magazine.com. Ž. L.