Komplikacije in kontradikcije jugoslovanske države

Galerija Nottingham Contemporary: Umetnost SFRJ v kontekstu družbenih, ekonomskih in političnih razmer nekdanje države.

sob, 23.01.2016, 15:00

Na doslej največji predstavitvi jugoslovanske umetnosti v Veliki Britaniji je razstavljenih približno sto del iz »zlatih let« SFRJ. V galeriji Nottingham Contemporary obiskovalci spoznavajo ustvarjalnost tridesetih vodilnih umetnikov in kulturnih skupin z začetka šestdesetih let do sredine osemdesetih.

Razstavo Spomenikom ni treba verjeti, katere naslov so prevzeli po kratkem filmu Dušana Makavejeva iz leta 1958, so odprli 16. januarja, odprta pa bo do 4. marca.

Umetnost SFRJ, ki priteguje precejšnjo pozornost, je predstavljena v kontekstu družbenih, ekonomskih in političnih razmer nekdanje enostrankarske države, ki je bila ustanovljena po drugi svetovni vojni na načelih socializma, toda prepojenega z »utopičnim potrošništvom«.

Poleg umetniških del, kot so slike, kolaži, skulpture, fotografije, so predstavljeni tudi filmi, videi, televizijski posnetki in glasba.

Razstavljenih je vrsta najzanimivejših del umetnikov, od katerih so nekateri postali svetovni zvezdniki kot na primer Marina Abramović. Od umetnikov iz Slovenije so predstavljena dela Avgusta Černigoja, Karpa Godine, Lojzeta Logarja, NSK/Novega kolektivizma, Skupine Oho, Zemire Alajbegović ter glasbenih skupin Borghesia, Tožibabe in Laibach. Iz drugih jugoslovanskih republik pa so zastopani VIS Idoli, Disciplina Kičme, Šarlo Akrobata, Oliver Mandić, Laboratorija zvuka, Ekatarina Velika, Dušan Makavejev, Želimir Žilnik, Sanja Iveković, Tomislav Gotovac itd.

O Jugoslaviji

Razstava se začne z razvojem potrošništva na sredini 37-letne vladavine Josipa Broza Tita, končuje pa z deli, ki so nastala nekaj let po njegovi smrti leta 1980. Tito je bil, kot piše v besedilu kataloga, tvorec SFRJ, ki je trajala od leta 1943 do 1991/1992, zasnovana pa je bila na dediščini protifašističnega odpora, združila je šest narodov, ki so mirne živeli v času obstoja države.

Tito je prekinil vezi s Sovjetsko zvezo po sporu s Stalinom leta 1948, Jugoslavija pa je leta 1951 uvedla samoupravljanje v okviru sistema državne ekonomije, vzpostavila delavsko demokracijo in delitev dobička. Tito je skupaj z Nehrujem iz Indije, Naserjem iz Egipta, Nkrumahom iz Gane in Sukarnom iz Indonezije leta 1961 ustanovil gibanje neuvrščenih, ki je pozneje vključevalo 120 članic, v glavnem iz Tretjega sveta.

Bolje kot pri sosedih

Jugoslovani so imeli, še piše v katalogu, malo omejitev pri potovanjih v tujino, kar je pomenilo, da so bili, vključno z umetniki, v bistveno boljšem položaju od svojih sosedov v drugih komunističnih državah. Umetniki, zbrani v študentskih kulturnih centrih v Ljubljani, Zagrebu in Beogradi, so družbo kritizirali z glasbo, popartom in hipijevsko kulturo. V tistem času se je pojavil v filmu črni val, ki je odkrito kritiziral politični sistem.

Cenzuro od »zunaj« je zamenjala notranja cenzura. Razstava potem prikaže, da se je v državi že konec sedemdesetih let pojavila visoka breposelnost, ki je začela ogrožati socialistične ideale. Začeli so se študentski protesti in etnične napetosti.

Poseben del razstave je posvečen ženskam v nekdanji Jugoslaviji, katerih pravice so bile zakonsko izenačene z moškimi, vendar je v zasebnem življenju prevladoval patriarhat. Revije, filmi in reklame so vzpostavili novo vlogo žensk – seksualnih simbolov.

Posebej so predstavljene tudi subkulture ter razcvet punka, psihedelije in nasploh popularne kulture. Različni vplivi in eksperimenti v glasbi, videu in drugih oblikah umetniškega izražanja so desegli vrh s pojavom jugoslovanskega novega vala, najbolj znamenitega formata popularne glasbe v SFRJ, ki je predstavljena v videospoti in televizijskimi programi iz osemdesetih let.

Zanimanje za Tita

Dejstvo je, da Tito še vedno vzbuja veliko pozornost, ne le v državah nekdanje Jugoslavije, kot si marsikdo misli. Poseben del razstave predstavlja predmete iz Titove zasebne zbirke, ki jih je nekdanji predsednik dobil v dar in jih hrani Muzej zgodovine Jugoslavije. Prav za ta del vlada med obiskovalci največje zanimanje, čeprav ni razstavljenega nič posebnega: umetni zobje, ki mu jih je podarilo jugoslovansko zobozdravniško združenje, namizna svetilka v obliki srpa in kladiva, pepelnik ...

Guardianov novinar Adrian Searle piše, da je Titovo popularnost mogoče izmeriti s količino smeti, ki so mu jih kot darila pošiljali tovarne in sindikati, združenja in posamezniki. »Komplikacije in kontradikcije jugoslovanske države s svojimi relativnimi svoboščinami in `utopičnim potrošništvom`, s svojim neuvrščenim statusom med supersilamama Vzhoda in Zahoda med hladno vojno so tu dokumentirane skozi umetnost, ki je imela, četudi pogosto kritična do statusa quo, svojo vrsto socialističnega in revolucionarnega zanosa, kot produkt svojega časa,« piše Guardian.

Film najmočnejši medij

Po oceni Guardianovega novinarje je najmočnejši umetniški medij te razstave film, pri čemer posebej izpostavlja črni val in filmske eksperimente Želimirja Žilnika pa tudi Plastičnega Jezusa Lazarja Stojanovića.

Razstavljena Edinburška izjava Raše Todosijevića iz leta 1975 s prespraševanjem, kdo v resnici služi z umetnostjo (z nizanjem vseh udeležencev od redarjev na razstavah do televizijskuih napovedovalcev) je še danes aktualna, pravi Guardianov novinar.

Razstavo je pripravila Lina Džuverović, neodvisna kustosinja, odrasla v Ljubljani, že nekaj časa pa živi v Londonu, kjer je študirala na Royal College of Art. Občasno predava na univerzi v Readingu, študirala pa je med drugim na znamenitem Central Saint Martins College of Art and Design. Razstava v Nottingham Contemporary je največja razstava, kar jih je pripravila doslej. V Londonu je pripravila tudi retrospektivo Sanje Iveković.

Prijavi sovražni govor