Tiskane izdaje
Prva dama slovenske likovne umetnosti Ivana Kobilca, katere obraz je pred uvedbo evrov kot obraz edine Slovenke krasil enega tukajšnjih bankovcev z najvišjo nominacijsko vrednostjo, bo ob 90. obletnici smrti naposled dobila javno obeležje. Sploh prvo!
Ne v Ljubljani, ki v množici spomenikov velmož iz kulturne in širše preteklosti ne premore niti enega samega samcatega reprezentančnega, celopostavnega spomenika, ki bi bil ob neštetih javnih kipih ženskih figur s takimi ali drugačnimi ideološkimi sporočili – teh od časov postavljanja kužnih znamenj do socialistične in novokapitalistične ere ne manjka – posvečen konkretni ženski z imenom in priimkom, pač pa v Podbrezjah na Gorenjskem, od koder izhaja rod njene matere.
Prestolnico, kjer ostajata še najopaznejša diskretno poprsje Lili Novy v Stari Ljubljani in portret Mire Mihelič na vrtu Društva slovenskih pisateljev, pri čemer je tudi spomenik s podpisom ženske kiparke velika izjema, je prehitela »provinca«.
Odkritje v znamenju Poletja
Slikarka je v Podbrezjah preživljala poletja in tam med drugim ustvarila tudi najprepoznavnejše delo, katerega naslov je ravno Poletje. To v anketah med obiskovalci Narodne galerije, kjer je na ogled, tradicionalno pometa z vso konkurenco in velja za najbolj priljubljeno umetnino v stalni zbirki.
Poletje bo svojevrstno vodilo tudi pri odkritju Kobilčinega obeležja v Podbrezjah, saj v tamkajšnjem Kulturnem društvu Tabor, v katerem so zasnovali projekt njegove postavitve, odkritje napovedujejo natanko ob njegovem začetku 21. junija. Ob poletnem obratu Sonca.
Avtor obeležja bo kipar Mirsad Begić, ki – kot so sporočili iz društva, kjer za realizacijo celotnega projekta navajajo proračun 12.000 evrov – tokrat napoveduje kiparsko »nežno zgodbo o slikarki«, portret pa je pravkar na stopnji poskusnega odlivanja v bron. Slikarka bo upodobljena kot mlada ženska iz let 1889 in 1890, ko je Poletje ustvarila, del projekta, h kateremu so povabili tudi Narodno galerijo, pa bo tudi oblikovanje celostne podobe.
Obeležje in Ivanina pot
Napovedujejo tudi Ivanino pot. S spominsko-informacijskimi tablami bodo označili mesto, kjer je nekoč stala domačija Pr'Blek, kjer se je rodila slikarkina mati Marija Škofic, prav tako mesto, kjer je naslikala Poletje, in vilo, v kateri je živela njena prijateljica Rosa Pfäffinger. Ta je znana predvsem po dnevniških zapisih, nedavno objavljenih v knjigi Pariški boemi Ulrike Wolff-Thomsen, v kateri bralec Kobilco spozna v drugačni luči, kot članico svojevrstne bohemske komune v Parizu.
V knjigi je mogoče slediti razpletu svojevrstne drame med omenjeno Pfäffingerjevo, bohemsko intelektualko iz časa belle époque, razpeto med kljubovanjem družbi in sanjami o svobodnem življenju, ljubezni in erotiki, ter Willyjem Gretorjem, razsipnim umetnikom z nešteto ambicijami.
V tej drami ni pogrešati niza drugih junakinj in junakov, ena njih pa je Kobilca, ki si bo kljub tej »razposajeni« epizodi v biografiji prislužila stalno mesto ob farni cerkvi sv. Jakoba v Podbrezjah, kjer bo njeno obeležje na ogled. A je v Podbrezjah, denimo, naslikala tudi Brezmadežno, prav tako zgodnjo sliko, ki jo bodo ob odkritju obeležja izdali na znamki.
Slikarka bo deležna tudi nove monografije dr. Lidije Tavčar iz Narodne galerije, v kateri bo prvič objavljena njena genealogija, prav tako prvič pa bo objavljena tudi njena posmrtna maska.
