Labirint različnih umetniških izrazov pod eno streho

So ljudje, ki jih je rojstvo obdarilo s sposobnostjo, da znajo in zmorejo svoja čustva, vtise in zaznave prenesti na slikarska platna. Na drugi strani so ljudje, ki so si z drugačnimi talenti ali okoliščinami ustvarili premoženje. Veliko denarja so pripravljeni zapraviti, denimo, za avto, udobno stanovanje, drago notranjo opremo, po stenah pa jim visijo plakati iz Ikee.

Tudi o tem smo modrovali z akademsko izobraženimi umetniki mlajše generacije, ki smo jih obiskali v njihovih ateljejih v stari Tobačni, ko so javnosti na široko odprli vrata. Glavne pobudnike projekta Odprti ateljeji, Igorja Banfija, Mašo Gala in Barbaro Kastelec, smo ujeli med zadnjimi pripravami, ko so na dolge in visoke stene v zgodovinsko zaznamovani stavbi na Tržaški 2 v Ljubljani obešali še zadnje slike.

Trenutno stavba, poleg omenjenih umetnikov, gosti še Marka Batista, Miro Narobe, Ano Legčević, Saro Hostnik ter skupini AS in 3kolektiv, ki so jih tudi povabili k projektu. »Celo oddelek za magistrski študij Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) ima atelje za študente na notranjem dvorišču,« je poudarila Maša Gala. »Ustvarjalci se sicer razlikujemo v izrazu, a veže nas prav skupni prostor. Čeprav ustvarjamo ob različnih urah in dnevih, se srečujemo in tako naša likovna praksa raste in z medsebojnim druženjem tudi napreduje. V tujini so odprti ateljeji povsem ustaljena praksa, v Londonu sem jih obiskala že pred desetimi leti, tudi v Berlinu so že dolgo uveljavljeni. No, letos, ko je ministrstvo za kulturo objavilo razpis, da podpira takšno združevanje umetnikov, smo se tudi mi lotili priprav.«

Zgodovinsko pomembna in zanimiva stavba stare Tobačne tovarne, kjer so včasih delavke sušile in zvijale tobak in je nekoč gostila močno industrijo, ki je na žalost propadla, je v zadnjih desetletjih ponudila prostor za ustvarjanje številnim uveljavljenim pa tudi še neuveljavljenim mladim umetnikom. Ateljeje so si tam uredili profesorja na ljubljanski ALUO Žiga Kariž in Marjan Gumilar ter uveljavljeni umetniki, kot so Robert Černelč, Ana Sluga, Marko Zorovič in Marko Modic.

Maša: »Verjetno smo še marsikoga pozabili našteti, saj je ta stavba pravi labirint prostorov, kjer se umetniki in ustvarjalci pogosto menjajo. Tudi zaradi slabega finančnega položaja, saj najemanje prostorov ni mačji kašelj. V povprečju je treba za najem malo več kot dvajsetih kvadratnih metrov plačati od 250 do 300 evrov. No, obiskovalcem se ni treba bati, da bi se v tem labirintu izgubili. Zanje smo pripravili zloženke, označili, kje je kakšen atelje, do umetnikov pa jih bodo pripeljale tudi oznake na stenah in, ne nazadnje, slike po stenah hodnikov.«

Umetnost mora med ljudi

Sicer pa je stavba zelo primerna za slikarsko in drugo produkcijo, saj ima odlično lokacijo, visoke stropove in ogromna okna, ki v prostor prinašajo dovolj svetlobe, zanemarljiv pa ni niti podatek, da je objekt varovan 24 ur na dan. »V Ljubljani je, na primer, bolj prepoznavna skupnost umetnikov Metelkova mesto, kjer imajo avtonomni kulturni center in mrežo ateljejev, za prostore na Tržaški pa ve le peščica ljudi, večinoma kustosov in stanovskih kolegov. No, tudi umetniki, ki ustvarjamo v stari Tobačni tovarni, smo se odločili, da bomo navadnim ljudem, ki niso ravno vsakodnevni gostje razstav ali galerij, predstavili svojo razgibano dejavnost in skupnost. Morda bodo pa obiskovalci tu dobili tudi kakšne ideje za novoletna darila. Zakaj ne? Res je, da imamo v svoji produkciji velika platna, ki imajo svojo ceno, a vsak izmed nas je gotovo naslikal tudi več manjših, cenovno bolj dostopnih slik. Jaz temu rečem kar 'darilni program'. V mojem primeru, denimo, vanj sodijo tudi prav posebne, že uokvirjene darilne grafike. Življenje umetnikov danes ni ravno najbolj perspektivno, zato se moramo prilagoditi potrebam ljudi, saj od nečesa pač moramo živeti.«

Umetniki iz Tobačne redno razstavljajo po različnih krajih v Sloveniji pa tudi v tujini. Maša je imela kar nekaj zadrege pri izboru del za sodelovanje v projektu: »Prav zdaj imam dve samostojni razstavi, v Mariboru in Novi Gorici, zato imam večino najnovejše produkcije tam. Tu, v ateljeju, sem razobesila malo starejši cikel del, od doma pa sem za hec prinesla še svoj avtoportret, ker so moja novejša dela bolj abstraktna. Tudi s sten pri sorodnikih sem jih morala pobrati. Včasih jih pač posodim staršem, bratu, fantu. Bolje se mi zdi, da visijo pri njih, kot da bi jih kopičila v depoju. V desetih letih ustvarjalnosti se nabere kar precej 'krame', tale atelje pa je premajhen za vse.«

Mladine ni v galerije

Atelje Barbare Kastelec je zelo prijetno urejen, v dveh etažah, kot nekakšen mali domek. »Na vrhu imam skladišče, čeprav je bilo sprva mišljeno, da bom tam slikala, spodaj pa bom imela delavnice. Pripravljam jih za otroke in za odrasle, drugače s svojo umetnostjo ne bi mogla preživeti. Idealno bi bilo, če bi človek lahko živel le od slikanja. Letos, na primer, sem prodala le dve sliki, pa še to je bilo bolj nagradnega značaja na dveh ex-temporih. Te velike slike, ki jih ustvarjam zdaj, so verjetno v tem trenutku za mnoge prehud finančni zalogaj, a jaz vložim vanje po več mesecev dela, zato jih pač ne morem prodajati za manj kot tisoč evrov. Po drugi strani pa so ljudje izgubili občutek za umetnost. Mladih nihče več ne vzgaja na tem področju, ne vodijo jih več po galerijah. Kako naj potem vedo, koliko je vredno takšno delo? Ko sem končala akademijo, so vse moje slike šle za med, potem pa se je v družbi nekaj hudo spremenilo,« je bila kritična Barbara, ki si od povezovanja umetnikov v Tobačni veliko obeta.

»Upam, da projekt Odprti ateljeji ne bo enkraten dogodek, morali bi ga ponoviti vsako leto. Tu, v Tobačni, je cela vrsta podjetij, po pisarnah delajo različni profili ljudi, imajo zelo široko paleto obiskovalcev. Morda bodo drugače gledali na naše delo, če jih bomo povabili v svojo intimo in jim pokazali, kako umetnost nastaja. Ideje se rojevajo vse leto in to si želim deliti z javnostjo. Žalostno je, da se naše slike zdaj kopičijo po skladiščih,« je poudarila Barbara.

Položaj ni rožnat

Če bi se umetniška dela bolje prodajala, ne bi bilo težav s skladiščenjem. Kakšen je trenutni odnos Slovencev do umetnosti, je metaforično pojasnil Igor Banfi: »Pred časom so mojemu prijatelju vlomili v atelje. Ne tukaj, v Tobačni, nekje drugje. V njem je imel polno svojih slik, vrednih tudi po več tisočakov, nepridipravi pa so odnesli le vrtalni strojček, hahaha. No, še sreča, da niso segli po slikah, ampak primer je zelo zgovoren in odlično kaže na sodoben odnos do umetnin. Ljudje so zdaj kar zadovoljni, če na njihovih stenah visijo ceneni posterji. To ni najbolj navdušujoče.«

Ko nas je popeljal v svoj, v primerjavi z drugimi prostorsko kar razkošen atelje, je omenil še eno prednost dnevov odprtih vrat: »Če pričakuješ obiske, se spodobi, da malo pospraviš po svoji 'delavnici', hahaha. No, zdaj pa resno: upam, da bodo ljudje počasi le spremenili odnos do umetnosti, če jim bomo pokazali, kako nastaja, če bodo vedeli, kaj in kako umetniki delamo. Res je, da načeloma nismo toliko obremenjeni z zaslužki, a tudi mi moramo vsak mesec plačati položnice. V dvajsetih letih, odkar sem kot samostojni kulturni delavec začel slikati, do danes, se je na tem področju ogromno spremenilo. Tudi moji kolegi ugotavljajo enako. Položaj ni rožnat, če povem zelo blago. Do leta 2007 je bilo drugače, saj smo slikarji od svojih del lahko spodobno živeli. Takrat so jih kupovala podjetja, visela so vsaj po pisarnah direktorjev, če že drugje ne. Država jim je priznala davčne olajšave, če so investirali v umetnost. Pogosto se je zgodilo, da so proti koncu leta, ko so pri bilanci ugotovili, da jim ostaja še nekaj denarja, tega vložili v nakup slik ali kipov. Zdaj že dolgo ni več tako. Zdi se, da Slovenci umetnin ne znamo ceniti, pa tudi investicijske priložnosti ne vidimo v njih. Dva tedna po nakupu se vložek pač ne more povrniti, naslednja generacija pa bo za eno umetniško delo gotovo lahko iztržila dvakratno vrednost.«

Umetniki se zavedajo, da se morajo potruditi bolj kot kdaj prej in svojo ustvarjalnost približati ljudem. Prav zato, ali pa tudi zato, slikarji, ki imajo ateljeje v stavbi na Tržaški 2, držijo skupaj. Druži jih skupna problematika, drug drugemu so najboljši svetovalci pa tudi prvi kritiki. O tem se lahko zdaj vsakdo prepriča sam. V svojih ateljejih bodo umetniki obiskovalce prijazno sprejeli do 19. novembra, ob sredah, četrtkih in petkih, med 17. in 20. uro.