Ljubljanapolis: Vsi bomo strašno ranljivi, saj internet ne pozablja

Mlad, razmišljajoč, radoveden in vsaj malo fasciniran nad Ljubljano. Emil Kozole, oblikovalec, tipograf in opazovalec družbe, je pred dobrim letom ob koncu podiplomskega študija v Londonu pod vtisom razkritij Edwarda Snowdna ustvaril pisavo, ki se sama cenzurira.

Ko namreč hočeš z njo izpisati besedo, ki je na seznamu ameriške obveščevalne službe označena kot potencialno »nevarna«, jo poseben algoritem samodejno prekrije. Pisava, in z njo Emil Kozole, je nemudoma pristala v žarometu svetovnih medijev.

Rdeča nit projekta Seen je nadzor. Se mu radi izogibate? Sprašujem zato, ker ste nekoč dejali, da razumete oblikovanje kot proces, ki služi potrebam, ustvarili pa ste pisavo, ki se skriva pred velikim očesom NSA.

Mislim, da se je nadzoru nemogoče v celoti izogniti. Obstaja na dveh ravneh: neposredni, ko nekdo vdre v naš osebni prostor, in posredni, ko se zavedamo, da nas nekdo nadzoruje, a tega ne vidimo oziroma čutimo. Ta nadzor je potlačen in nam preprečuje, da bi razvili ideje in koncepte do konca. Iskanje prek googla je lep primer tega, saj določenih stvari ne vpišemo v iskalnik, ker se zavedamo, da bi to, nekoč nekje, lahko bilo obremenjujoče za nas. Zato se mi zdi pomembno o teh stvareh govoriti in jih spraviti iz tega panoptičnega dela v vidno polje. To je bil namen projekta Seen – da se praktično zavemo, kdo je naš sovražnik. Ko vemo, proti komu se borimo, je bitka veliko lažja, kot če se borimo proti nevidnemu sovražniku. In to je namen projekta: pripraviti ljudi do tega, da se o tej temi govori, in jo materializirati.

Da torej začnemo razmišljati in ne cenzurirati sami sebe?

Natanko to. Projekt je vpogled, vizualna metafora nadzora, ki se vseskozi dogaja na internetu.

Toda odskočna deska za projekt je bil ravno facebook, ki je zelo priročno orodje za tovrsten nadzor.

Internet je poln paradoksov. Projekt sem objavil na facebooku, da bi prijatelji videli, kaj sem sploh delal. Potem je objava prišla na neki tehnološki blog, ki ima velikanski doseg, in od tam v svetovne medije, Business Insider, Wired, Vice, Le Monde, Der Spiegel ... Facebook je zanimiv ravno zaradi tega, ker je orodje, ki razpolaga z največjo bazo ljudi – če bi jih povezali, bi to bila največja država na svetu – in s tem tudi z zgodovino vseh teh ljudi.

In dostopom do vseh teh podatkov ...

Vsekakor, kar je nekoliko strašljivo. Že ko gremo pogledat svojo zgodovino iz leta 2008, kaj vse smo pisali ... Predstavljajte si ljudi, ki se bodo tako rekoč rodili v facebook profil, kjer bodo imeli objavljeno zgodovino svojega življenja! Kako enostavno bo potem iskati napake pri ljudeh, zaradi česar bomo vsi strašno ranljivi, ker internet ne pozablja.

Je vaš projekt, poleg tega da je performativen, še kako drugače uporaben?

Seveda, lahko ga uporabljamo kot pisavo, tako kot helvetico ali pa arial.

Pa se uporablja?

Se, še posebej pri tistih, ki bi radi s tem pokazali neko držo – če ga uporabljaš, je to stališče, da se strinjaš s ciljem projekta.

To ni edina pisava, ki ste jo ustvarili. Ko ste med študijem tavali po londonskih ulicah, ste opazili, da vaša pisava »visi« na veliki reklamni tabli. Kakšen je občutek?

Občutek je super; za kratek trenutek sem si predstavljal, da se tako počutijo glasbeniki na koncertu pred ogromno množico. Začutil sem, kako lahko sooblikujemo vizualno kulturo, pa tudi, kako malo razmišljamo o tem, da velik del našega okolja predstavlja prav tipografija. Mislim, da je takoj za arhitekturo ena od stvari, ki najbolj zaznamuje okolico. Si lahko predstavljamo New York brez helvetice? To je mesto, ki bi mu s tem vzeli celotno vizualno identiteto. Oblikovalci nismo samo misijonarji kapitalizma, kot smo pogosto razumljeni, imamo veliko možnosti za soustvarjanje kulture in družbe.

Po postankih v Londonu in San Franciscu ste se pred kratkim vrnili v Ljubljano, kjer zdaj delate v kolektivu Ljudje. Kako vidite domače mesto z vidika kreativnega ustvarjanja?

Tujina nam je bila vedno predstavljena kot bleščeča dežela, kjer se cedita med in mleko. Sploh San Francisco sem vedno razumel kot utopijo sodobnega sveta, kjer je tehnologija izboljšala okolje. Tam pa sem hitro ugotovil, da je to čista iluzija in da vsa tehnologija na svetu ne more nadomestiti pristnih človeških odnosov in odpraviti družbenih neenakosti, ki se tam dogajajo. Spoznal sem, da dejansko doma živimo v utopiji. Ko gledam iz zunanje perspektive, ugotovim, da so stvari, ki se nam zdijo samoumevne, v resnici rezultat desetletij truda in napredka in da se moramo vedno znova boriti, da jih ne izgubimo. Ljubljano vidim kot poligon za dobre ideje, saj je tu izjemna koncentracija intelekta in kreativnosti. Seveda, imamo probleme, vendar mislim, da nam morajo biti izziv, ne ovira.