Tiskane izdaje
Lojzeta Logarja so si lastili tako Korošci kot Prekmurci, da je Ljubljančan, bi rekli v Ljubljani, na Primorskem, da je njihov … Rojen Mežičan, potem dijak na murskosoboški gimnaziji, ki je po maturi opravil sprejemni izpit na medicinski fakulteti in s tem hotel dokazati, da bi lahko študiral medicino, nato pa izbral slikarstvo za poklic(anost).
Šolal se je na ALU v Ljubljani pri profesorjih Francetu Miheliču, Mariju Preglu, Nikolaju Omersi in Maksimu Sedeju. Študij je nadaljeval na grafični specialki pri Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Leta 1974 se je izpopolnjeval v Berlinu (DAAD) pri profesorju Engelmannu.
Do leta 1990 je delal kot svobodni umetnik, od leta 1991 do 1996 je bil docent za grafiko na ALU v Ljubljani, od 1993. do 1995. prodekan in od 1996. izredni profesor za grafiko in slikarstvo. Bil je član skupnosti Equrna. Na nacionalnem nivoju je leta 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1994 Jakopičevo nagrado.
Največ ustvarjalne energije je Logar izživel v Ljubljani: tudi kot priljubljen profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Atelje in bera razstav sta bila vse bolj polna, njega pa je vedno bolj privlačila bližina morja. V središču starega mestnega jedra v Izoli si je uredil duhovno pribežališče – atelje.
Ko mu je zmanjkalo energije za slikanje, je v družbi prijateljev popil kavico v kavarnici na stičišču ozkih izolskih uličic, da bi zbral moči za velika slikarska platna. Vedno bolj pogosto pa je čutil potrebo po slikarski poeziji, slikah malih formatov.
Črn papir je razrezal na kvadratne kose, na katere je s pastelnimi kredami narisal svojevrstne slikarske haikuje. Ustvaril je na tisoče takšnih sličic in gradil osebni arhiv – vizualno kartoteko lastnih razpoloženj in čustvovanj.
Lojze Logar je v ustvarjalnih načinih vedno znova presenečal, saj je prehajal skozi različne sloge. Primerjamo ga lahko z Gerhardom Richterjem. Logar si je tako kot Richter upal prehajati od figuralike v abstrakcijo in nazaj. Vključeval je fotografijo in tiske, ploskev mu je bila pomembna vsaj toliko kot forma, barva pa mu je bila svetloba in ekspresivni odsev duše.
Skoraj istočasno je slikal monokromne abstraktne slike in poveden popartistični imaginarij predmetnega sveta, znotraj tega ali hkrati še ploskovite geometrijske like in vzorce. Skozi ves Logarjev opus lahko sledimo močnemu intelektualnemu naboju, ki je hkrati ironična in družbenokritična misel.
Pozneje je popartistično ikonografijo zamenjal za konceptualni likovni nagovor, saj si je želel večje sodelovanje gledalcev. Pravzaprav je njegov celotni opus koncept, kako živeti slikarstvo, ne glede na to, na kateri strani si, ustvarjalec ali gledalec.
S pionirskimi konceptualnimi nastopi je Logar opozoril nase že v šestdesetih in sedemdesetih letih: na primer v delih Prva prava grafika in Prva prava spekulacija ter z odločitvijo, da na povabilu galerista ne bo razstavil prav ničesar, kar je označil z ironičnim socialnokritičnim napisom: »Tukaj bi lahko razstavljal L. Logar« (Mestna galerija Ljubljana, 1976). Smisel take odločitve gre iskati v skrajni dematerializaciji umetniškega medija, ne pa v dejanju navideznega bojkota razstavljanja.
Logarjevi popartistični načini so sledili mednarodnim trendom (npr. njegova grafika z upodobitvijo ključa za odpiranje konzerv iz leta 1968, ki je slovenska različica Warholove Campbell's Soup Cans), potem ko sta abstraktna umetnost in informel prehajala v maniro. Tudi njegovi načini, ki se kažejo v novi figuraliki, barvnem ekspresionizmu, minimalizmu in geometrijski abstrakciji, so imeli logično nadaljevanje v zgledih predhodnikov in lastnih spoznanjih.
Prezrte podobe, kakor je poimenoval serijo ekspresivnih gvašev, nastalo med leti 1975 in 1979, in vrsta sočasnih akrilov na papirju in platnu so odsevali črno-bele in monokromne rešitve, ki so napovedovale slike, nastale v zadnjem desetletju.
Seriji slik Intermezozoik in Sarcophagus sta prelomni za najnovejša dela geometrijske abstrakcije, medtem ko slike iz serije Davidov vrt iz devetdesetih let prejšnjega stoletja s čutnim in erotičnim nabojem napovedujejo miniaturne mentalne zapise – barvne risbe (haikuje), ki so nastajale hkrati z deli geometrijske abstrakcije. Geometrijski liki so tudi geometrijski ključi s številnimi pomeni.
Lojze Logar je sklenil življenje in likovni opus, njegova srčna energija pa bo še naprej živo utripala v njegovih delih.
