Lucas van Leyden, mojster prikrite erotike in ironije

Poleg zbirke sodobne umetnosti bavarskih državnih zbirk slik, nove zbirke oblikovanja münchenskega mednarodnega muzeja oblikovanja, državnega muzeja uporabne umetnosti in arhitekturnega muzeja tehnične univerze je pod zaščito ­Pinakoteke moderne tudi (bavarska) državna grafična zbirka Münchna.

Ena najpomembnejših grafičnih zbirk na svetu letos predstavlja umetnost Lucasa van Leydna. V Pinakoteki moderne je na razstavi Lucas van Leyden: mojster tiskane grafike do 24. septembra na ogled izbor več kot osemdesetih njegovih listov iz inventarja državne grafične zbirke Münchna. Razstavni predmeti predstavljajo razvoj umetnika in svet, ki ga je vidno upodabljal. Opazna je izjemna natančnost Leydnovih bakrorezov, po katerih je tudi zaslovel. Natančni sivi odtenki, s katerimi je pričaral globino prostora, vzdušje, razpoloženje likov in njihova različna oblačila so očarali njegove sodobnike, umetnike, zbiratelje in umetnostne zgodovinarje, od ­Vasarija dalje.

Pomemben renesančni umetnik

Točno leto rojstva Lucasa van Leydna ni znano. Verjetno se je rodil leta 1494, po nekaterih virih bi se lahko rodil tudi leta 1489. Vemo, da je umrl leta 1533. Torej Nizozemec iz Leidna ni doživel visoke starosti, a je kljub temu poleg Nemca Albrechta Dürerja in Italijana Marcantonia Raimondija postal najpomembnejši renesančni grafični umetnik.

Lucasov prvi učitelj je bil njegov oče Hughe Jacobsz, nato ga je poučeval maniristični slikar Cornelis Engebrechtsz. Lucas je vse življenje ustvarjal v Leidnu, kjer se je leta 1515 oženil in tam tudi umrl. Leta 1521 je odpotoval v Antwerpen, kjer je spoznal Albrechta Dürerja, čigar opus je nanj precej bolj vplival od učiteljevega manirizma. Kljub temu so van Leydnova zgodnejša dela z očarljivimi krajinami in grotesknimi fiziognomijami hkrati njegova najboljša.

Lucas van Leyden je bil star približno štirinajst let, ko je izdelal prvi bakrorez, in je veljal za »čudežnega otroka«, je leta 1604 zapisal Karel van Mander v svoji Slikarski knjigi, prvem evropskem umetnostnoteoretskem delu severno od Alp. Tudi Rembrandt je visoko cenil van Leydna, ki še danes očara ljubitelje umetnosti, ne samo z izjemno tehniko, ampak tudi z izvirnimi interpretacijami tradicio­nalnih likovnih tem.

Lucas van Leyden je kot umetnik povezal več obdobij. Bil je vsestranski likovni umetnik, ukvarjal se je z risbami, bakrorezi, lesorezi, slikami na platnu in steklu, zato je veljal za tipičnega umetnika na prehodu iz poznega srednjega veka v renesanso. S svojim žanrskim izrazom je napovedoval umetniško tematiko, kakršna je v nizozemski likovni umetnosti zacvetela v svojem »zlatem veku«, 17. stoletju.

Pripovedovalska nadarjenost

Na razstavi v Pinakoteki moderne je na ogled Mlekarica iz leta 1510, eno najbolj znanih van Leydnovih bakrorezov. V tej žanrski inkunabuli je opaziti umetnikovo pripovedovalsko nadarjenost. Van Leyden svoje prizore, polne podrobnosti, pogosto prikazuje tik pred vrhuncem ali po njem. Ob pazljivem opazovanju Mlekarice je razvidno, da napoveduje erotično zvezo med slugo pastirjem in služkinjo mlekarico. Z ironičnim pogledom na moč ženske privlačnosti je van Leyden uganil okus svojih strank, premožnih nizozemskih meščanov, ki jih je bilo čedalje več.

V Münchnu je na ogled tudi Mohamed in menih Sergij iz leta 1508, eno van Leydnovih zgodnjih del, ki dokazuje umetnikovo izjemno nadarjenost in tehnično spretnost. Verjetno res drži van Manderjev zapis o tem, da se je Lucas van Leyden že od otroštva učil izdelovati detajle pri leidenskih zlatarjih in mojstrih za graviranje orožja.

Leta 1510, ko je izdelal Mlekarico, je van Leyden med drugim ustvaril tudi bakroreza Ecce Homo in Vrnitev izgubljenega sina, ki ju je več kot sto let pozneje občudoval Rembrandt. Istega leta je van Leyden ustvaril tudi Golo žensko, ki psu odstranjuje bolhe. Na razstavi v Pinakoteki moderne je na ogled prav tako znan poznejši umetnikov bakrorez Zobozdravnik iz leta 1523. To je zgodba z ironičnim naukom, kakršni so bili priljubljeni na Nizozemskem v 17. stoletju.