Lučka Koščak (1957–2022)

Na pokopališču Grand Lancy v Ženevi so se poslovili od kiparke Lučke Koščak.
Fotografija: Lučka Koščak je ustvarjala v različnih materialih, največ v glini in kamnu, ki ga je mojstrsko obvladala. FOTO: Tone Stojko
Odpri galerijo
Lučka Koščak je ustvarjala v različnih materialih, največ v glini in kamnu, ki ga je mojstrsko obvladala. FOTO: Tone Stojko

Na pokopališču Grand Lancy v Ženevi je 28. januarja potekalo slovo od Lučke Koščak, izjemne osebe in umetnice. Rojena je bila leta 1957, otroštvo je preživela na Plešivici pri Grosuplju. Po diplomi iz slovenščine, angleščine in srbohrvaščine na Pedagoški akademiji v Ljubljani leta 1981 je nekaj časa poučevala, nato se je leta 1985 vpisala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Po prvem letniku, ki ga je obiskovala pri profesorju Dragu Tršarju, je nadaljevala študij na École supérieure d'art visuel v Ženevi, kjer je leta 1990 diplomirala in dve leti kasneje končala specializacijo na smeri tridimenzionalnega izražanja. Večino časa je živela in ustvarjala med Ženevo in Ljubljano oziroma Plešivico, v zadnjem času tudi Puljem. Sicer pa je tako z razstavami in delavnicami kot zaradi želje po spoznavanju ljudi in sveta obiskala skoraj vse celine.

Kiparstvo Lučke Koščak je vseskozi prežeto z intenzivno emocionalnostjo. Niso je zanimali formalni problemi, ne obrtna popolnost kipov, ne trendovstvo ali iskanje novosti za vsako ceno. Vrednost njenega dela je v globoki duhovnosti, ki jo izžarevajo njeni vase, v svojo notranjost zazrti kipi. Blagost in senzibilnost sta odliki njenih upodobitev največkrat brezkrilih angelov v stanju čiste in globoke zamaknjenosti.

Ustvarjala je v različnih materialih, največ v glini in kamnu, ki ga je mojstrsko obvladala. Številne plastike so odlite v bron, tako tudi ljubka kipca deklice in dečka, sedeča na kamniti klopi pred osnovno šolo v Žalni na Dolenjskem, kjer skupaj z njima posedajo resnični šolarji. Velikanske glave, naslovljene Reminiscence, ki nas sprejmejo, ko se pripeljemo v Grosuplje, je zmodelirala iz betona, kar je izredno zahtevno delo, gre namreč za material, ki se ga v kiparstvu navadno uporablja za vlivanje v kalupe. Mogoče najbolj zanimiva tvarina, iz katere je Lučka oblikovala svoje stvaritve, je sneg.

Rada se je udeleževala simpozijev v Švici, Franciji in Kanadi, kjer so iz tega neobstojnega materiala ustvarjali statue, ki trajajo le nekaj tednov in se spreminjajo skladno z vremenskimi spremembami. Na simpoziju v Kanadi je prejela nagrado za svojo sneženo stvaritev. Leta 2000 je zastopala Slovenijo na Expu v Hannovru. Javnih postavitev njenih kipov je v tujini več kot v Sloveniji, stojijo v Švici, Belgiji, na Portugalskem ...

Nujno je omeniti posebno rariteto – morda edini kip na svetu, imenovan Podvodni angel, ki stoji 15 metrov pod morsko gladino pri Svetem Juraju ob otočku Lisac na Hrvaškem. Lučka Koščak je sodelovala na več kot 160 samostojnih in skupinskih razstavah ter kiparskih projektih v osemnajstih državah in prejela več priznanj.

Poleg kiparstva se je ukvarjala s številnimi drugimi stvarmi. Leta 1991 je v Ženevi pred stavbo Združenih narodov organizirala prve manifestacije proti vojni Mirna Bosna. Vključila se je v humanitarne projekte in se kot prostovoljka posvetila delu z bosanskimi otroki v slovenskih in ženevskih zbirnih centrih. Kot honorarna sodelavka visokega komisariata Združenih narodov za begunce je bila leta 1991 kot opazovalka v Ruandi, a je po dveh mesecih delo prekinila, ker je ugotovila, da opazovalci bolj kot za tamkajšnje ljudi skrbijo za svojo kariero. Več let je urejala revijo Ženevske novice, glasilo Združenja ženevskih Slovencev.

Njeno življenje je bilo zelo pestro in aktivno. Odprtje njene zadnje razstave je bilo 13. januarja v Ženevi. Zavedala se je, da je življenje močnejše od vsega, do konca je bila borka, vedno pozitivna in z vero v čudeže, kozarec je vedno videla napol poln. Do zadnjega trenutka je cenila življenje in ni je bilo strah prehoda, saj »morda je vesolje veliko bolj svetlo, kot mislimo, da je«. Zapustila nam je sporočilo, da naj bomo veseli in uživamo v življenju, ki je tako čudovito. Lučka je bila lučka v pravem pomenu besede, zaradi njene vedno pozitivne naravnanosti so bila vsakokratna srečanja z njo toliko bolj dragocena. Pogrešali bomo fizično prisotnost izjemne prijateljice, osebe in umetnice.

Na njeni rojstni domačiji na Plešivici načrtujejo ustanovitev kulturnega centra Lučke Koščak z razstavami, predstavami, rezidencami in vsem, kar je imela rada.

Komentarji: