Tiskane izdaje
Institucije sodobne umetnosti ne bodo več prostori umetniškega ali kuratorskega genija, pač pa bo glavni partner ustanove postalo občinstvo ali »genij« občinstva, kot temu pravi direktor Tate Modern Chris Dercon, ki je v petek v Galeriji Škuc v okviru projekta Zagon predaval na temo prihodnosti ene največjih in najbolj obiskanih galerij na svetu.
Tate Modern v Londonu trenutno obnavljajo in dograjujejo, njegova nova podoba pa je povezana prav s premislekom, kaj naj bi ta institucija v prihodnosti pomenila, kako bo naslovila potrebe množičnega občinstva. Pri oblikovanju koncepta za prihodnost so se vodilni pri Tate in zvezdniški arhitekt Jacques Herzog naslonili na nove trende v muzeju in sodobni družbi.
Odkar namreč Tate Modern, ki so ga odprli leta 2000 in predvideli do 2 milijona obiska letno, obišče 5 milijonov ljudi, je postalo očitno, da se mora institucija umetnosti začeti ukvarjati s svojimi obiskovalci. Raziskava je pokazala, da le manjšina (14 odstotkov) ljudi tja zahaja po estetsko izkušnjo, medtem ko slaba tretjina tam išče znanje ali vednost, skoraj polovica (45 odstotkov obiskovalcev) pa si od institucije sodobne umetnosti obeta družbeno življenje.
Prenovljeni Tate, kamor naj bil v prihodnosti prišlo več kot 8 milijonov ljudi letno, bo bogatejši za 23.000 kvadratnih metrov (cena adaptacije in gradnje je 215 milijonov funtov) in bo večino prostora (osem od enajstih nadstropij) namenil prav družbeni komponenti.
Dercon namreč ugotavlja, da London pravzaprav nima pravih javnih prostorov, medtem ko je umetnostno galerijo večina obiskovalcev spontano začela uporabljati prav za razne oblike javnega življenja. Del Tate Modern: Turbine Hall so, denimo, ljudje uporabili za otroško igrišče, za piknike, za predstavite lastnih umetniških del itd.
Nova vizija Tate zadeva prav stvarjenje tovrstnih prostorov, namenjenih za učenje, za izmenjavo vednosti, znanj in mnenj, za samopredstavitve »amaterskih« umetnikov. Pri tem se Dercon zaveda, da ustanove sodobne umetnosti postajajo tudi prostori za druge umetniške zvrsti, kot so teater, ples in film.
Množični in dostopni medij
Še več, Dercon je prepričan, da muzej danes ni ekskluzivno institucija za prezentacijo umetnosti in umetnikov, odločitev kustosov, temveč novi medij, natančneje, množični medij, ki ljudem ponuja tisto, česar jim drugi mediji ne dajo. Slogan Tate-a se glasi prav: »Muzej, ki postavlja vprašanja, na katera Google ne zna odgovoriti«.
Vizija odprte umetniške institucije, ki za posameznika lahko postane tako prostor učenja kot prostor preživljanja prostega časa ali nakupovanja, je povezana tudi z novim poslovnim modelom. Če se namreč Tate še bolj odpre javnosti (nova arhitekturna vizija stavbo povezuje s podzemsko železnico), če namerava večino vsebin in prostorov ponujati ljudem brezplačno, za to potrebuje resen dohodek od drugod.
Tate kot univerza, šola, ki bo naslavljala pereča družbena vprašanja, kot so nove oblike neenakosti, rasizma, vloge religije, umetnosti, seksualnosti, mora najti sredstva za ohranjanje svoje izobraževalne in kulturne vloge.
Tako bo del galerije namenjen nakupovanju, drugi vir sredstev pa bodo galeriji Tate prispevali sponzorji. S temi so v dialogu ter so primorani z njimi sklepati kompromise, priznava Dercon. Pri teh gre za vprašanje, kako ob zahtevah sponzorjev ohraniti profesionalni program in uresničiti plemenite cilje institucije. A Dercon je prepričan, da proces poteka v obe smeri, saj tudi sama industrija išče odgovore za prihodnost oziroma se od Tate Modern uči predvsem, kako naslavljati zahteve današnjega občinstva.
Sponzorji, kot so BMW, sami poskušajo postati nekakšna kulturna središča, ki ponujajo svojim odjemalcem kurirane objekte ali celo kurirano izkušnjo (BMW se danes prezentira kot skrbnik mobilnosti). Ob množici vseh navzočih predmetov, ki so na razpolago javnosti, je naloga podjetij danes (kot so Zara, H&M, Ikea) prav vloga kustosa, ki ljudem v nepregledni množici izbire ponudi »prave« odgovore.
Od disciplin k mrežam
Če strnemo vizijo nove Tate Modern, kot bo izgledala leta 2022, to ne bo več ustanova, ki promovira ali prikazuje eno samo umetniško disciplino. O različnih umetniških zvrsteh tedaj sploh ne bomo več govorili, je prepričan Dercon, pač pa bodo v ospredju kulturne mreže (različnih umetniških zvrsti kot tudi različnih družbenih funkcij, na primer podajanje vednosti), ki se bodo povezovale z drugimi mrežami. Tedaj ne bo več pomembno, kdo ima katero zbirko ali kako je ta kurirana, ampak predvsem, kdo ima najbolj učinkovito mrežo.
V tej viziji prihodnosti pomembno vlogo igrajo digitalni mediji. Ne le, da v digitalni obliki nastajajo in se predstavljajo umetniška dela, ne le, da se novice in vednost o teh širijo prek raznih digitalnih medijev, ampak v digitalnih formatih tudi shranjujejo in restavrirajo mnoga umetniška dela.
To prinaša tudi vrsto težav: že samo ustrezno hranjenje digitalnih vsebin je velik zalogaj, še posebej, ker institucije sodobne umetnosti vse bolj postajajo tudi arhivi za performativne umetnosti, kot sta sodobni ples ali performans.
Če bo Tate v prihodnosti obenem tudi socialna ustanova, pa je danes relevantno vprašanje, kako združiti družbeno kritično ali osveščeno poslanstvo institucij umetnosti z zahtevami umetniškega trga. Za Delo je Dercon komentiral paradoks, da tudi kritična umetniška dela in ustanove dobro funkcionirajo v (tržnem kapitalističnem) sistemu, ki ga kritizirajo: »Zdi se da se gibljemo na tankem ledu med simbolno in finančno vrednostjo, saj je vizualna umetnosti notranje zvezana z objektom kot fetišem.«
Zaradi fetišistične narave je po Derconu vizualno umetnost povsem posvojil globalni trg. A kljub temu zatrjuje: »V javni instituciji ta kritičnost umetniških del preživi dlje kot v privatnih ali komercialnih situacijah. V javnih ustanovah določenemu umetniškemu delu damo simbolno vrednost, torej ga predstavimo v različnih kontekstih in mu omogočimo dolgoročne učinke itd., predvsem zato, ker naša institucija producira vednost.«
Svojo vlogo in vlogo Tate Modern Dercon vidi tudi v tem, da si mora zamisliti drugačne strategije in različne oblike sodelovanja tako pri pripravi razstav kot oblikovanju zbirk. Po njegovem je Internacionala, tj. aliansa petih evropski muzejev, med njimi tudi slovenske Moderne galerije, dober primer takšne nove strategije. »Takšna iniciativa predstavlja čvrsto obliko prevpraševanj klasične organizacije naših ustanov.«
