Tiskane izdaje
Pred dnevi so v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) odprli razstavo Transmissions: Art in Eastern Europe and Latin America, ki zajema obdobje od leta 1960 do 1980. Predstavlja zelo živahno umetniško dejavnost v vzhodni Evropi in Latinski Ameriki v njunih takratnih posebnih političnih in družbenih kontekstih.
Umetniško dogajanje v tistih dveh desetletjih že nekaj časa vzbuja zanimanje raznih razstavnih ustanov, toda predstavitev v MoMi je zasnovana posebej široko, poleg tega pa razstava v tako uglednem muzeju pomeni veliko priznanje in vidnost.
Kustose razstave Stuarta Camerona, Roxano Marcoci in Christiana Rattemeyerja so zanimale komunikacijske mreže in sodelovanje med umetniki na vsakem od teh območij, ki so jih pogosto pletli zunaj institucij in pravega trga. Osredotočili so se tudi na različne načine, na katere so umetniki v tistem obdobju odgovarjali na estetske in družbene implikacije množičnih medijev, tehnoloških inovacij in političnih napetosti.
Primerjave
Razstava želi skozi dela najizrazitejših predstavnikov držav vzhodne Evrope primerjati družbenopolitično situacijo pred zlomom komunizma s podobno družbenopolitično klimo v Latinski Ameriki. Na obeh območjih so bili umetniki relativno avtonomni glede na družbene zahteve, skupna pa jim je bila tudi kritika institucij, neredko prav muzejev in galerij ter političnih oblasti ter tudi celotne družbe.
Zanimivo pri predstavitvi umetnosti vzhodne Evrope je, da so z območja nekdanje Jugoslavije kustosi na razstavo uvrstili zlasti veliko hrvaških umetnikov (Braca Dimitrijevića, Tomislava Gotovca, Sanje Iveković, Julija Kniferja, Josipa Vanište, Borisa Bućana ...), od slovenskih pa le skupino Oho in kot posameznika še člana te skupine Milenka Matanovića.
Zakaj ni Slovencev?
Zdenka Badovinac, strokovnjakinja za vzhodnoevropsko umetnost in direktorica Moderne galerije v Ljubljani na naše vprašanje, ali so bili slovenski umetniki slabši od drugih jugoslovanskih, manj mednarodno uveljavljeni in prodorni, da jih kustosi niso uvrstili na razstavo v MoMi, odgovarja: »Geta Brătescu, Tomislav Gotovac, Ion Grigorescu, Sanja Iveković in Gorgona, ki so na MoMini razstavi, so tudi naši umetniki, in lahko smo ponosni, da imamo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova permanentno na ogled njihova dela.«
Konkretnejši in zgovornejši o tem in še drugih naših vprašanjih je bil svobodni kustos Tevž Logar: »Razstava v MoMi se osredotoča na obdobje, ko so začele oživljati zgodovinske avantgarde in so se glede na tradicijo modernistične umetnosti začeli dogajati veliki premiki. Govor je o vzponu konceptualnih praks, dematerializaciji umetniškega objekta, začetkih performansa, happeningu, video umetnosti, eksperimentalnem filmu, aktivizmu ... Teh praks pa v slovenskem prostoru takrat ni bilo toliko.
Druga stvar pa je distribucija umetniškega dela, ki poteka po različnih kanalih, kot so institucije, zasebne in neodvisne galerije, bienali, trg, zbirke, teorija, mediji, socialne mreže ... To dvoje na primer pomeni, da je lahko neki umetnik izjemno navzoč v kontekstu razstav v pomembnih institucijah, a s tem še ni rečeno, da bo to delo uspešno tudi na trgu. In pomeni tudi, da vsak od teh dveh segmentov vpliva na vidnost in kredibilnost umetniške prakse, skladno s tem pa je uspešnejša tudi distribucija umetniškega dela.«
Reforma kulturne politike
Je udeležba na takšni razstavi, kot je v MoMi, tudi rezultat tega, kako institucije neke države promovirajo svoje umetnike oz. umetnost? Tevž Logar odgovarja, kako že nekaj časa opozarja na to, da bi obstoječi umetnostni sistem v Sloveniji potreboval reformo kulturne politike v smeri intenzivnega dela z umetniki namesto osredotočanja na hiperprodukcijo oz. zapolnjevanje vrzeli v razstavnih programih.
To pa bi bilo po njegovih besedah mogoče le z z dolgoročnim delom in strategijo, ki daleč presega stanje zgolj nekaj obesiti na zid, ampak se v tem kontekstu postavlja vprašanje o tem, kako je delo narejeno, kdo ga bo videl, kje bo predstavljeno, kako bo širše kontekstualizirano, teoretsko utemeljeno ... »Prav to zavedanje pogrešam v slovenskem prostoru, saj je tudi eden izmed ključnih faktorjev, ki vplivajo na vidnost umetnika oz. umetniškega dela (seveda kot predpogoj jemljem kakovost).«
Potrebna pomoč institucij
To, kakor pravi Logar, tudi pomeni, da bi institucije (muzeji, galerije ...) morale prevzeti produkcijsko, distribucijsko in moralno odgovornost izvedenih projektov in na ta način vpletenim umetnikom pomagati v celotnem procesu, ki šele na koncu privede do možne vidljivosti.
»Čeprav v slovenskem prostoru obstajajo uspešni in svetli primeri tega, pa je žal to bolj izjema kot pravilo. In še enkrat poudarjam, da je tako predvsem zato, ker obstoječi sistem ohranja status quo, ki ustreza tako kulturni politiki kot tudi tistim producentom, ki zavoljo tistega aneksa več v pogodbi ne želijo sprememb. Seveda pa mora vsaka institucija (muzej, zasebne ali neodvisne galerije, založbe,..) najti način distribucije, ki ustreza njeni programski strukturi. Za nekoga je to trg, za nekoga mreža neodvisnih galerij, konzorcij muzejev ... Če ta strategija obstaja, je seveda lažje ujeti val zanimanja za neki specifični geografski prostor.
Tevžu Logarju se zdi, da prav sedaj prihaja drugi val zanimanja za tako imenovano vzhodnoevropsko umetnosti v malce drugačni obliki. Če se zdi, da je bil prvi v času, ko je prav v Ljubljano prišla Manifesta, ko so se po območju nekdanje Jugoslavije sprehajale svetovne kuratorske zvezde, kot sta Harald Szeemann in René Block, smo zdaj priče reviziji politik institucij, saj je vse več velikih muzejev, ki se zanimajo za vzhodnoevropsko umetnost, tako na ravni prezentacije kot na ravni odkupov.
»Ne smemo pa biti naivni in se moramo seveda zavedati, da je polje umetnosti tudi polje razmerij moči, kar zelo vpliva na odločitve, ki rišejo tako imenovani kanon umetnosti.« Sogovornik ima pri tem v mislih vlogo velikih in vplivnih zasebnih galerij, njihovo povezovanje z javnimi in zasebnimi muzeji ter akumulacijo kapitala, ki je vse to sposoben vzdrževati. »In če je umetnik navzoč v portfelju mednardno uspešne zasebne galerije, toliko večje so tudi možnosti za njegovo vidljivost.« pravi Tevž Logar.
