Tiskane izdaje
Beneško sodišče je zavrnilo hitri postopek reševanja pritožbe Islandskega centra za umetnost (IAC) zaradi morebitnega ponovnega odprtja islandskega paviljona na 56. Beneškem bienalu, ki ga je kot instalacijo v funkciji mošeje postavil umetnik Christoph Büchel v nekdanji katoliški cerkvi.
Avtor projekta Christoph Büchel, ki je s svojim umetniškim delom na bienalu zastopal Islandijo, ni Islandec, temveč Švicar. Cerkev Santa Maria della Misericordia v beneški soseski Cannareggio je za sedem mesecev, kolikor traja bienale, spremenil v molilnico za muslimanske vernike. Katoliška cerkev je v zasebni lasti in ne cerkveni, v njej pa ne potekajo maše že od leta 1969, temveč jo njen lastnik uporablja za skladišče spominkov. Ta jo je od Cerkve kupil leta 1973.
Molilni prostor
Mošeja je vznemirjala Benečane in mestne oblasti, po vsem tem vznemirjenju pa so postali zadržani do projekta tudi organizatorji bienala s kuratorjem Okwuijem Enwezorjem na čelu. Po njihovem mnenju to ni bila umetniška razstava, ampak prostor za muslimanske verske obrede, za odprtje katerega bi moral Büchel zaprositi za dovoljenje mestne oblasti. Poleg tega so ocenili, da je ogrožena varnost ljudi, ki so se v njem zbirali, ker jih je bilo hkrati po več kot sto.
Kot morebitno grožnjo za varnost so omenjali tudi islamske skrajneže, ki bi jih lahko motili muslimanski obredi v neprimerni katoliški cerkvi. Islandski center za umetnost je vse to zavračal, češ da gre za umetniško delo, ki je namenjeno tudi molitvi. Potem so se razvnele še razprave v katoliških krogih o tem, ali lahko potekajo obredi druge vere v cerkvi, ki je bila posvečena, in ali je bila ta posvečenost kdaj preklicana. Improvizirana mošeja je imela nasprotnike tudi med cerkvenimi predstavniki.
Večina je skratka menila, da gre za provokacijo in ne umetniško instalacijo ter da si je hotel umetnik tako zagotoviti samopromocijo. Promocijo si je nesporno zagotovil, saj je o njem pisal ves svet. Nesporno je tudi, da paviljona ni dojemalo kot umetniško delo kakih dvajset tisoč muslimanov, kolikor jih živi na širšem območju Benetk, temveč je bil to zanje prostor za molitev, edini v Benetkah. Zaradi vsega tega je policija zaprla mošejo oziroma umetniški paviljon 22. maja, le dva tedna po odprtju.
Islandski center za umetnost se ni strinjal z odločitvijo o zaprtju. Zato je prek odvetnika na sodišču zahteval ponovno odprtje paviljona in 360.000 evrov odškodnine ter dodatno škodo še nedoločene vsote. Odvetnik Marco Ferrero je konec julija predlagal sodišču, naj rešuje zadevo po hitrem postopku, da bi lahko spet odprli paviljon pred koncem bienala novembra. Skliceval se je tudi na mednarodno podporo umetnostnih zgodovinarjev, ki so menili, da je mošeja v resnici umetniško delo.
Ker standardna procedura reševanja pritožb traja po nekaj mesecev, je Islandski center za umetnost ugotovil, da beneško sodišče ne bo razsojalo o primeru pred zaprtjem bienala. »Naša pritožba se lahko nanaša le na možnost kompenzacije škode, povezane z zaprtjem paviljona, kar pa ne bo koristilo našemu primarnemu cilju, to je ponovnemu odprtju projekta mošeje pred koncem bienala,« so izjavili predstavniki IAC. Ob tem so dejali, da Beneški bienale ni več prostor za svobodno umetniško izražanje.
Islandski center za umetnost meni, da je namen tega umetniškega projekta v nekem smislu vendarle dosežen, ker je hotel osvetliti institucionalizirano segregacijo in družbene predsodke, ki zadevajo imigracijsko politiko in imajo ključno vlogo v nacionalnih in verskih konfliktih po svetu. Opozorili so, da so Benetke od nekdaj ena od glavnih destinacij za ljudi iz vsega sveta in da so takšne, kakršne so, v veliki meri zaradi vpliva islamskega in arabskega sveta. Pri tem so se sklicevali tudi na papeža Frančiška, ki je vsega nekaj dni pred zaprtjem paviljona priznal državnost Palestine in tako odprl vrata za dialog med krščansko in muslimansko vero.
Beseda imama
Ker je tema letošnjega bienala Vse prihodnosti sveta, je po mnenju nekaterih umetniških krogov paviljon kot mošeja sodil v ta koncept. Kar nekaj umetnikov se je odločilo za provokacijo in nigerijski kurator Okwui Enwezor je sprejel v program tudi islandsko. Bila je deležna velikanske medijske pozornosti. Da je imela tudi družbenopolitično konotacijo, ni dvoma, ne nazadnje so prišli na odprtje pripadniki muslimanske skupnosti in diplomacije, spregovoril pa je tudi imam, ki je v imenu tolerance propagiral univerzalnost vere.
Dogodek je pritegnil toliko večjo medijsko pozornost tudi zaradi domnevnih groženj Islamske države (IS), ki je Benetke uvrstila na seznam svojih terorističnih ciljev. Si je pa težko zamisliti, da bi tak projekt pripravila kakšna druga država razen Islandije, ki ima sila malo priseljencev. Benetke kljub stoletnim stikom z Daljnim vzhodom nikoli niso dovolile gradnje džamije znotraj širšega zgodovinskega središča mesta.
