Tiskane izdaje
Kratice NSK skoraj nihče ne povezuje z nacionalnim svetom za kulturo, pač pa z nečim precej potentnejšim in intrigantnejšim, z Neue Slowenische Kunst, enim najvznemirljivejših umetnostnih pa tudi širše družbenih pojavov iz osemdesetih in začetka devetdesetih let.
Osemdeseta so bila poseben čas, obdobje, ko so se v specifični družbeni konstelaciji začeli krhati temelji vladajočega političnega sistema, novega pa še ni bilo na obzorju. Bila so dinamična, zanimiva, burna leta preizkušanja meja in različnih alternativ, tudi radikalnega upora proti doktrinarni togosti vladajočih, ki pa so ga zmogli le najpogumnejši, predvsem pripadniki mladinskih alternativnih subkultur.
Iz njihovih vrst so izšli tudi člani skupine Laibach, s katero se je vse skupaj začelo. Ni jih zanimal le težak, industrijsko obarvan zvok, pač pa so imeli tudi radikalna vsebinska izhodišča, gotovo pogojena tudi z dejstvom, da je bila skupina spočeta v rudarskih Trbovljah, takrat izrazito zaznamovanih s socialistično ideologijo in ikonografijo.
Vpogled v domače ideološke mehanizme so cepili z elementi najbolj brutalnih ideologij 20. stoletja, stalinizma, še bolj pa nacizma, ob tem pa se navezovali na izkušnje zgodovinskih avantgard, ki so takrat pri nas na splošno vzbujale precej interesa. Laibachovci so bili tudi likovno podkovani in so že v začetku dopolnjevali zvok s svojsko vizualno podobo, delovali v smislu wagnerjanskega koncepta celostne umetnine (Laibach kunst), sprva še precej grobo, pozneje vse bolj sofisticirano.
Zavestno so delovali kot eksces, znali kanalizirati lastno in širšo nakopičeno energijo, učinkovali na racionalni pa tudi iracionalni ravni, saj so uporabljali tudi metode manipulacije karikiranih režimov, s katerimi se niso soočali prek direktne kritike, ampak z dvojno negacijo, prek čezmerne identifikacije.
Delovali so dovolj radikalno, da se jih je kmalu prijel tudi čar nevarnega, prepovedanega, postali so magnet za mlade ustvarjalce, podobno razmišljajoče posameznike in skupinice, porodilo se je nekaj širšega, razvejenega, prišlo je do delitve dela, oddelkov, nastal je umetniški kolektiv NSK, dovolj številen in prodoren, da je vzbujal vtis pravega umetniškega gibanja. Povezovala sta jih retro princip in čvrsta odločenost ustvariti, doseči nekaj pomembnega ter marsikaj starega prevrednotiti.
NSK-jevci so se identificirali in prikazovali kot dediči številčno šibkih, a vseeno pomembnih domačih zgodovinskih avantgard, tako tistih iz obdobja med obema vojnama kot onih neokonceptualističnih s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, motive za svoje eklektične stvaritve pa so zajemali iz širšega evropskega bazena tovrstne ustvarjalnosti in iz drugih virov.
Laibachovci so brezkompromisno orali ledino in se konfrontirali z vladajočo ideologijo, skupina Irwin je preizpraševala ideologijo in nacionalne mite na vizualnem področju, Gledališče sester Scipion Nasice je ustvarjalo drugačen gledališki jezik, ki je vse manj temeljil na besedilu in je bil vse bolj sinteza giba, scene, zvoka, predvsem pa simbolov, in je nedvomno doseglo vrhunec z antologijsko predstavo Krst pod Triglavom (1986), s katero je bil za nameček odprt nov veliki oder Cankarjevega doma.
NSK se torej ni zadovoljil z delovanjem v na videz obrobnih, četudi nadvse živahnih prizoriščih, kot so bile Galerija Škuc in različne manjše dvorane, ampak so neomajno prodirali proti središču, tudi v političnem smislu (eden zgodnjih manifestov Laibacha je tako in tako govoril, da kot ustvarjalci nove slovenske umetnosti gledajo nase kot na politike).
Zavezniki
Za delovanje NSK so bile takšne epizode dobrodošlo dodatno gorivo, hkrati pa so si pridobivali zaveznike tudi v takratnih vladajočih strukturah, predvsem med kadri ZSMS, ki se je pozneje preoblikovala v LDS. NSK je torej do določene mere prešel fazo zunanjega posnemanja »državnega stroja«, saj je direktno posegel vanj.
Kot labodji spev kolektiva bi lahko izpostavili troedini projekt Kapital iz zadnjega obdobja njihovega delovanja, s katerim so uspešno detektirali novo zmagovito ideologijo in ustvarjalno preživeli prvi tranzicijski obrat v naši družbi, a ne za dolgo, saj so se kmalu zatem skupine razšle, NSK pa naj bi poslej formalno obstajal in deloval le še kot NSK država v času, utemeljena na estetiki in mišljenju.
Z NSK državo in nekaterimi starejšimi projekti si je kolektiv pridobil nekaj naklonjenosti v tujini, za katero se zdi, da je bila različno motivirana. Njihovim ruskim prijateljem je bila gotovo blizu uporaba Malevičevih osnovnih suprematističnih likov simbolov, na Zahodu pa so na NSK zvečine gledali kot na zanimiv vzhodnoevropski pojav, specifično umetniško kritiko socializma, za kritiko ideologije kapitala pa so bili precej manj dovzetni.
Tudi aktualna razstava je del programa Rabe umetnosti – dediščina let 1848 in 1989, ki ga vodi konfederacija muzejev Internacionala in financirajo različni domači in zahodni podporniki. Letnica se najbrž nanaša na padec berlinskega zidu in širši začetek kolapsa socialističnega sistema, kar se za naše razmere zdi neustrezna umestitev, saj je proces demokratizacije in odpiranja pri nas v marsičem potekal prej in drugače kot v preostalem socialističnem svetu, pa tudi naša izhodišča so bila nekoliko drugačna.
Razstava – samopredstavitev
Razstava, ki naj bi bila, po izjavi njene kustosinje, direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac, »izrazito muzejska«, je pravzaprav tudi samopredstavitev protagonistov in tudi kustosinja priznava, da je spoštovala njihove samodefinicije ter se od njih med pripravo razstave tudi učila. V instituciji, v kateri je razstava postavljena, so nekateri člani NSK (predvsem Irwina in Novega kolektivizma) precej domači, saj z njo že dolgo redno sodelujejo, zato je to še toliko bolj razumljivo in pričakovano, hkrati pa se dobro umešča v NSK prakso manipuliranja z institucijami.
Razstava je kakovosten pregled obravnavane tematike. Zaradi množice gradiva se mestoma sicer pojavlja kakofonija (predvsem zvokov), a konec koncev je bil tudi čas, v katerega nas popelje, precej kakofoničen. Za pozornega obiskovalca, še posebej takšnega, ki se spominja tega obdobja, bo sprehod skozi razstavne prostore tudi sprehod skozi dinamično zgodovinsko obdobje, ki se z današnjega stališča v mnogih smislih zdi kot eden od vrhuncev ustvarjalnih energij tukajšnjega prostora, ki sta mu, žal, sledila stagnacija in padec.
NSK je (razen omenjene »države v času«) formalno torej prenehal obstajati leta 1992, kar je na tiskovni konferenci ob odprtju razstave posebej poudaril Dragan Živadinov, ki je po tistem nadaljeval gledališko pot prek dveh transformacij. Njegovi protagonisti in vodilne skupine vsak po svoje delujejo naprej, zdi pa se, da njihov odnos do skupne dediščine ni ravno enoznačen, da se eni navezujejo nanjo izraziteje od drugih.
Živadinovu s sodelavci je, v vehementno avantgardistični maniri, uspelo postaviti »vesoljsko arhitekturo« v Vitanju, Laibach še izdaja plošče, detektira nove teme, Irwin razstavlja in se precej ukvarja s samozgodovinjenjem, umeščanjem lastne skupine in celotnega NSK v zgodovino domače in širše vzhodnoevropske umetnosti po lastni meri …
Javnost na razstavi predstavljen kolektiv, njegove skupine in posameznike, pretežno še vedno povezuje med seboj, njihovim fazam, zbliževanjem in razhajanjem, ni sledila čisto natančno, poleg tega je NSK na tukajšnjem umetnostnem in družbenem prizorišču pustil tako močan skupni pečat, da jih bodo mnogi povezovali za vedno.
Pravzaprav pa NSK, na neki specifičen način, kot Društvo NSK informativni center, tudi formalno še vedno obstaja. Javno dostopni podatki pokažejo, da je zakoniti zastopnik tega društva, katerega ustanoviteljev evidence sicer ne razkrivajo, Darko Pokorn, član Novega kolektivizma. Fotograf Branko Cvetkovič je v javnem pismu pred časom opozoril na podatke s supervizorja, ki razkrivajo, da je bilo v zadnjih ducat letih, ki jih pokriva portal, iz Moderne galerije na račun tega društva, ki se pojavlja tudi kot založnik knjižic edinega uda NSK, oddelka za čisto in praktično filozofijo, nakazano dobrih tristo tisoč evrov.
Na tem portalu lahko tudi preberemo, da se je na račun tega društva približno toliko nateklo še z ministrstva za kulturo, vseh sredstev iz javnih virov pa se je tam nabralo skoraj za milijonček evrov. Torej so nekateri nekdanji NSK-jevci tako rekoč dobesedno državni umetniki, podpiranci ali kakorkoli že kdo temu reče.
A s tem smo že pri slovenskih banalnostih in strategijah preživetja, ki delajo slabo uslugo spoštovanja vrednim dosežkom iz obdobja, ki ga obravnava razstava. No, po drugi strani pa Laibach prek interneta ravno zbira denar, da bi se lahko podal na ameriško turnejo … Spoštoval te bom kot brata, če vem, da si tega vreden (prvo od temeljnih načel prijateljstva iz Interne knjige zakonov NSK).
