Tiskane izdaje
Silvester Plotajs Sicoe:
Silvester Plotajs Sicoe že dobrih 25 let razveseljuje galerijsko občinstvo s podobami sreče. Njegovo slikarstvo je optimistično, četudi se v slikah da slutiti podtone naše mračne vsakdanjosti. V zamahu gestualnega slikarstva gradi abstraktno sliko in vanjo premišljeno postavlja figuro in z njo tudi zgodbo. In danes, ko so zgodbe vedno bolj “in“, je potrebno poudariti, da je on začel z njimi že zdavnaj.
V začetku devetdestih je likovno interpretiral svetovni rumeni tisk in zgodbe medijskih zvezd, športnih asov in Hollywooda. Njegove podobe so bile vedno zagonetne, opremljene s simboli, ki jih napisi in komentarji na slikah niso pojasnjevali, temveč jih naredili še skrivnostnejše.
Hkrati je z zgodbami odvračal pozornost od strukture slike, ki nastaja z nizanjem barvnih plasti. S to slikarsko tehniko je dosegel globinsko sevanje barv, t.i. barvni volumen, a kljub temu nekateri njegove slike dojemajo kot ploskovite. A ta učinek je zaznati le na prvi pogled. Ob daljšem proučevanju se razgrne barvna globinska koprena, saj Sicoe mojstrsko rokuje z barvami, da zasijejo kot, da bi jih žarko sonce nenehno osvetljevalo.
V grajskih Kazamatah je razgrnil nedavno naslikana platna, ki kažejo drugačnega Sicoeta. Navsezadnje je danes tudi svet drugačen, kot je bil v postmodernističnih osemedesetih in devetdesetih, ko je v dekado porajajoče nove podobe položil svoje prve slike.
Na vprašanja od kod motivi, je odgovarjal, da iz zgodovine svetovne umetnosti kot tudi iz sveta mode, filma, popularne glasbe... Nov cikel slik razkriva, da je posegel v povsem druge filmske vode kot pred leti, ko ga je očaral Hollywood. Tokrat ga je prevzel film italijanskega režiserja Robera Rossellinija, zgodnji črnobeli Stromboli terra di Dio iz leta 1950. Italijanski neorealizem in z njim Rossellini, govorita o zelo drugačni zgodbah in vrednotah kot hollywoodska produkcija. Stromboli je film o priseljenki (igra jo Ingrid Bergman), ki je prišla na vulkanski otok iskati boljše življenje, a se obrnem drugače.
Preko filma je Sicoe intuitivno posegel po aktualni begunski tematiki in na subtilen način priložil zgodbo razseljenih oseb ob koncu vojnih vihr. Naslikan izbruh vulkana nad modrino morja lahko razumemo tudi kot prispodobo goreče in pogubne vojne na Bližnjem vzhodu, tam daleč na obzorju. Vendar, morska modrina, vroče sonce in mediteranska pokrajina so za nas podobe letnega oddiha, kljub vsem vojnim strahotam in lavi beguncev, se ne pustimo motiti v svojih udobnih življenjih.
Tako nove slike nosijo temnejši kolorit, a barve še vedno žarijo, četudi niso več tako mladostno razigrane, temveč zrelo kontemplativne. Postavitev slik v nekdanje grajske ječe je dobra. Predvsem je pravi učinek dosežen z ustrezno razvrstitvijo slik in z natančno osvetlitvijo, tako da barve še bolj žarijo in z močno energijo napolnijo razstavni prostor. Vesna Teržan
