Ocenjujemo: Veno Pilon v prvi svetovni vojni

Lani, v letu okrogle obletnice začetka prve svetovne morije, sem si, od Ljubljane do Berlina, ogledal kar nekaj z njo povezanih razstav. Kot po pravilu so izpostavljale predvsem človeški vidik, posameznikovo ujetost v ubijalsko mašinerijo (s tem so hkrati zanemarjale širši, geopolitični okvir), a razstava v Ajdovščini se mi zdi v tem smislu najsugestivnejša. Delno gotovo zato, ker izpostavlja doživljanje vojne le enega posameznika, ki jo je izkusil na raznovrstne načine, še bolj pa zaradi dejstva, da je o svojih vtisih poročal predvsem z umetniškimi sredstvi, ki so se še enkrat pokazala kot nepresegljiva.

Razstava se pravzaprav začne dokaj pričakovano, z naborom nekaj Pilonovih frontnih risb, na samem začetku pa naletimo na alegorični, s klasično simboliko podloženi risbi s svinčnikom (Voditeljica boja in Arena). Mladi avtor ju je ustvaril v prvem vojnem letu, ko pravih grozot pravzaprav še ni izkusil in v tem smislu očitno odražata njegovo načelno protivojno razpoloženje. Nasploh je zanimivo opazovati, kako je Pilona, med bojevanjem in vojnim ujetništvom, čisto po človeško premetavalo, kako spremenljiv in z različnimi vzgibi povezan je bil njegov odnos do dogajanja. Pri spoznavanju le-tega nam obilno pomaga tretji del razstave, v katerem so predstavljena umetnikova pisma in dopisnice vojnemu dopisovalcu Stanu Kosovelu, starejšemu bratu našega znamenitega poeta. Ta so v katalogu natisnjena tudi v prepisu.

Prvi, večinoma skicozni fazi Pilonovega vojevanja sledi druga, precej obširnejša in bogatejša, povezana z njegovim ruskim ujetništvom. Znake navdušenja ob vojaških uspehih na italijanski fronti kmalu zamenja streznitev spričo pogrezanja v galicijsko blato, rusko ujetništvo pa se za Pilona zazdi skoraj kot odrešitev. Pojavijo se akvareli, nastopijo barve, sprva blede, meglene ali deževne podobe pokrajine, potem vse bolj vizualno izrazite upodobitve izsekov iz vsakdanjika. Opazno je, da je avtor začel zvedavo odkrivati življenje v novem okolju, vse bolj navezovati stik s tamkajšnjim prebivalstvom, umetniki, da se je počutil, kot je zapisal, »kakor med svojimi«.

Ta del razstave nazorno predstavi enega od pomembnih segmentov dogajanja med in po prvi svetovni vojni, prebujanje in prevrednotenje narodnih občutij ter političnih silnic v takratni Evropi. Pilon je tako v Rusiji odkril slovanske brate (takratna dela je večinoma označeval v cirilici), pa tudi boljševiško, »neelitistično« dojemanje umetnosti, se - še posebej po osvoboditvi ujetnikov, ki je sledilo oktobrski revoluciji – tvorno vključil v umetniško življenje letoviškega mesteca, v katerem je preživljal ujetništvo in si ob tem obnavljal vero v človeka, človeštvo.

Na razstavljena dela, v katerih se je Pilon pogosto izkazal tudi z dovtipnostjo, karikaturnostjo, samoironijo in šegavimi komentarji ujetniškega vsakdana, gre gledati predvsem kot na dragocene likovne dokumente o neki dobi, zgodovinskem trenutku, kot del njegovega zgodnjega umetniškega razvoja in projekta ustvarjanja »ilustriranega dnevnika«, o katerem je pisal dopisovalcu. Pri tem se je mladi likovnik izkazal kot vešč risar, občuten akvarelist, pokazal kompozicijsko domišljenost, ponekod oblikovno in barvno živahnost, predvsem pa hitro, lahkotno, a natančno karakterizacijo.

Razstava, na kateri nekatera dela vidimo prvič, in katalog sta pripravljena skrbno in potrjujeta posebno mesto, ki ga ima ajdovska Pilonova galerija v našem likovnem in širše kulturnem prostoru.