Pikasto vesolje Jajoi Kusama
V londonski galeriji Victoria Miro bodo odprli 20. galerijsko razstavo ta hip najbolje prodajane sodobne umetnice
Odpri galerijo
Z neskončnostjo se je začela ukvarjati, ko je človeštvo začelo načrtovati potovanje na Luno. Fotografije Reuters
Devetinosemdesetletno japonsko umetnico Jajoi Kusama, ki v neskončnost vleče in reproducira rdeče pike, iz blaga sešite faluse in kopiči pikčaste buče, in to le zato, da bi z vso to svojo popartistično barvitostjo premagala svoje neštete travme, je doba instagrama izstrelila na površje kot največjo in najbolje prodajano sodobno umetnico.
V sredo se v londonski galeriji Victoria Miro odpira njena dvajseta galerijska razstava. Na njej bodo na ogled njena sveža umetniška dela, prav tako še ena od različic njene značilne neskončne zrcalne sobe. Tudi sem bodo gotovo drle množice navdušencev, da bi v tem neskončnem Kusaminem psihedeličnem vesolju posnele selfije. Galeristi po svetu jim čedalje pogosteje omejujejo čas fotografiranja oziroma snemanja z mobilnikom ter jih pozivajo, naj naprave raje odložijo in se zato bolj od blizu potopijo v njen umetniški svet. Prav to želi doseči uro in 16 minut dolga pripoved o njenem življenju in delu, dokumentarni film Heather Lenz z naslovom Kusama: Infinity (Kusama: Neskončnost), ki v kinematografe po Združenem kraljestvu prihaja ravno v času te londonske razstave.
Jajoi Kusama je ena tistih osebnosti, ki ne pritegne pozornosti samo zaradi igrivih in živobarvnih umetniških del, temveč zaradi diametralno nasprotne, temačne življenjske usode, tudi pozabe in ponovnega odkritja na jesen življenja, ki bo marca vstopilo že v deseto desetletje. Jajoi Kusama enainštirideset let spi v psihiatrični bolnišnici v predmestju Tokia. Šest dni na teden dela v svojem studiu čez cesto in ima majhno skupino asistentov. Jé suši iz bližnjega supermarketa in si sama izdeluje oblačila. Komaj kaj ji je mar za bogastvo, ki ga je zaslužila v poznih letih, a ima kljub vsemu krog galeristov, ki zastopajo njene interese v New Yorku, Tokiu in Londonu. Čeprav ne daje intervjujev, je privolila, da novinarju britanskega Observerja odgovori na tri vprašanja po elektronski pošti. Zaupala mu je, da ko zjutraj pride v studio, se obleče v delovno obleko in takoj začne slikati in to počne do večerje. »Ne počivam in sem nespečnica. Če ideja pride do mene sredi noči, vzamem skicirko in začnem risati.« To, da živi v psihiatrični bolnišnici, ji je omogočilo, da ustvarja vsak dan, kar ji je rešilo življenje. Slikala, risala in pisala je od jutra do večera vsak dan že od otroštva.
Rodila se je leta 1929 v podeželsko okolje Matsumota v prefekturi Nagano, v bogato družino, ki je vodila vrtnarije ter vijolice, potonike in cinije prodajala po vsej državi. Od mladih nog je skicirko nosila v nasade in tam risala, toda mati njene umetniške strasti ni podpirala. Iztrgala ji je risbe, še preden so bile dokončane. V tistem času ne samo da ni bilo primerno, da bi ženska imela karierne ambicije, ker ji je bilo mesto določeno ob možu in otroci so bili življenjsko poslanstvo, povsem samoumevno je bilo, da ji bodo ženina izbrali starši. Mati jo je za vse življenje nepopravljivo zaznamovala še s svojimi frustracijami zaradi moževe nezvestobe; pošiljala jo je vohunit za očetom, ki si je na veliko izbiral ljubice, potem pa jezo nad soprogom stresala nanjo.
Zaradi tako utesnjujočih razmer je bila misel o pobegu, tudi v umetnost, vse bliže. V eni od knjigarn v domačem kraju je odkrila mati ameriškega modernizma Georgio O'Keefe, v kateri je prepoznala dušo dvojnico; tudi Američanka je upodabljala velikanske rože in zasanjane krajine. Izbrskala je njen naslov v novi Mehiki in ji z nekaj priloženimi akvareli pisala za nasvet: »Sem šele pri prvem koraku dolgega in težkega življenja slikarke. Bi mi prijazno pokazali to pot?« Georgia O'Keefe ji je odpisala, da so v ZDA za umetnike težki časi, a ji je kljub temu svetovala, naj le pride in pokaže svoja dela vsem, ki bi jih to utegnilo zanimati.
Res je leta 1958, stara 27 let, prišla v New York s šestdesetimi kimoni in nekaj slikami. Tam je naletela na nove ovire. Na umetniški sceni so tako zelo dominirali moški, da si niti galeristke niso upale razstavljati del umetnic; moški umetniki so si hitro začeli prisvajati njene ideje ter jih pretapljali v mednarodno prepoznavnost. Claesa Oldenburga je navdihnil njen kavč iz sešitih falusov, zaradi česar je začel ustvarjati mehke skulpture, po katerih je postal svetovno znan, Andy Warhol je njeno inovativno zamisel ponavljajočih se podob, ki jih je videl na njeni razstavi z naslovom One Thousand Boats (Tisoč čolnov), uporabil v svoji instalaciji z naslovom Cow Wallpaper (Tapete s kravami). Le nekaj mesecev zatem, ko je leta 1965 v newyorški galeriji Castellane ustvarila prvo sobo z ogledali, je z instalacijami z ogledali v mnogo prestižnejši Pace Gallery zaslovel Lucas Sampras. Kusama, povsem iz sebe in obupana, pa je skočila skozi okno svojega stanovanja – in preživela. S pomočjo prijateljev si je deloma opomogla in se leta 1966, ne da bi bila povabljena, podala na beneški bienale s svojim Narcissus Garden (Vrt narcis) s 1500 zrcalnimi kroglami, ki jih je prodajala za današnji evrski drobiž, vse dokler je pristojni niso ustavili.
V ZDA je prirejala dogodke na slavnih lokacijah, kot so Centralni park ali ob muzeju moderne umetnosti MoMA, pogosto zato, da je pozivala k miru ali izražala kritiko nad umetniškim establišmentom. Toda ker je na številnih performansih nastopala gola, so jih na Japonskem, predvsem pa njeni domači, doživljali kot veliko sramoto. Vse bolj razočarana in deprimirana se je vrnila v domovino, kjer je prav tako ostala sama, brez podpore družine in prijateljev, in ker ni zmogla ustvarjati, si je znova poskušala vzeti življenje. A ustvarjalna strast je vselej premagala smrt. Ko je leta 1977 naposled v tokijskem predmestju našla psihiatrično bolnišnico, v kateri so zdravniki privolili v terapijo s pomočjo umetnosti, se je znova vrnila k ustvarjanju. Ta umetniška dela, serije kolažev v temačnih barvah, pa so bila zanjo povsem neznačilna in vse od tedaj je tonila v pozabo.
Potem je leta 1989 Center za mednarodno sodobno umetnost v New Yorku priredil retrospektivo njenega dela, štiri leta pozneje pa je japonski umetnostni zgodovinarki Akiri Tatehata uspelo prepričati japonsko vlado, da jo izberejo za prvo domačo umetnico, ki bo samostojno predstavila državo na beneškem bienalu leta 1993. Stara je bila 64 let.
Čeprav jo je na gostovanju moral spremljati psihoterapevt, je razstava doživela velikanski uspeh, s tem pa se je spremenil tudi odnos domovine do umetnice in retrospektivne razstave so se začele vrstiti.
Ko je režiserka dokumentarnega filma Kusama: Infinity (Kusama: Neskončnost) Heather Lenz na prelomu tisočletja iskala potencialnega producenta, je bila njena globalna prepoznavnost še v povojih. Odslavljali so jo z besedami, da je njena filmska zamisel »preveč umetniška«, da Kusama »ni prepoznavno ime« in da nihče noče gledati filma o »ženski umetnici«. Leta 2001, ko je naposled začela snemati, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: družbena omrežja so iz nje naredila zvezdnico, ki je bila vse bolj izpostavljena tudi v resničnem svetu.
Ena najodmevnejših razstav je bila v londonski galeriji Tate Modern pred šestimi leti, to pa je bilo tudi leto, ki jo je izstrelilo v modni svet v sodelovanju z Louisom Vuittonom. Z njim je ustvarila linijo torbic in dodobra »popikala« izložbe, kar je bilo eno največjih sodelovanj umetnosti in mode. Že dve leti zatem je bila po raziskavi o najbolj obiskanih muzejih najbolj priljubljena umetnica, saj si je njeno retrospektivo ogledalo več kot dva milijona obiskovalcev v Južni in Srednji Ameriki, nekaj svojih najzgodnejših del pa je prodala za 7,1 milijona dolarjev, kar je bil rekord za živečo umetnico. Večina ljudi je njeno delo videla na instagramu, a kot se je pokazalo na nekaj predvajanjih filma, so v občinstvu zelo redki vedeli, da živi v psihiatrični bolnišnici, je Heather Lenz povedala za Guardian. Zato upa, da bodo po ogledu filma na razstavah uživali in se potopili v njeno umetnost, ne pa vlekli iz žepov mobilnike in bili osredotočeni na snemanje selfijev.
Tudi Lenzova meni, da so bile otroške travme odločilne za njeno ustvarjanje; to pa ne samo zaradi družine, ampak družbe nasploh ter druge svetovne vojne. Vse to in še mnogo drugega se je v šestih desetletjih sestavilo v več tisoč umetniških del ter neskončna polja pik, ki so lani pri svojih 88. letih, v zahodnem predmestju Tokia dobila svoj stalni dom, muzej, ki se dviga v pet nadstropij. Njena največja srebrna buča pa je danes vse prej kot dosegljiva množicam instagramovcev; stane pol milijona dolarjev.
V sredo se v londonski galeriji Victoria Miro odpira njena dvajseta galerijska razstava. Na njej bodo na ogled njena sveža umetniška dela, prav tako še ena od različic njene značilne neskončne zrcalne sobe. Tudi sem bodo gotovo drle množice navdušencev, da bi v tem neskončnem Kusaminem psihedeličnem vesolju posnele selfije. Galeristi po svetu jim čedalje pogosteje omejujejo čas fotografiranja oziroma snemanja z mobilnikom ter jih pozivajo, naj naprave raje odložijo in se zato bolj od blizu potopijo v njen umetniški svet. Prav to želi doseči uro in 16 minut dolga pripoved o njenem življenju in delu, dokumentarni film Heather Lenz z naslovom Kusama: Infinity (Kusama: Neskončnost), ki v kinematografe po Združenem kraljestvu prihaja ravno v času te londonske razstave.
Živobarvna dela, temačna življenjska usoda
Jajoi Kusama je ena tistih osebnosti, ki ne pritegne pozornosti samo zaradi igrivih in živobarvnih umetniških del, temveč zaradi diametralno nasprotne, temačne življenjske usode, tudi pozabe in ponovnega odkritja na jesen življenja, ki bo marca vstopilo že v deseto desetletje. Jajoi Kusama enainštirideset let spi v psihiatrični bolnišnici v predmestju Tokia. Šest dni na teden dela v svojem studiu čez cesto in ima majhno skupino asistentov. Jé suši iz bližnjega supermarketa in si sama izdeluje oblačila. Komaj kaj ji je mar za bogastvo, ki ga je zaslužila v poznih letih, a ima kljub vsemu krog galeristov, ki zastopajo njene interese v New Yorku, Tokiu in Londonu. Čeprav ne daje intervjujev, je privolila, da novinarju britanskega Observerja odgovori na tri vprašanja po elektronski pošti. Zaupala mu je, da ko zjutraj pride v studio, se obleče v delovno obleko in takoj začne slikati in to počne do večerje. »Ne počivam in sem nespečnica. Če ideja pride do mene sredi noči, vzamem skicirko in začnem risati.« To, da živi v psihiatrični bolnišnici, ji je omogočilo, da ustvarja vsak dan, kar ji je rešilo življenje. Slikala, risala in pisala je od jutra do večera vsak dan že od otroštva.
Rodila se je leta 1929 v podeželsko okolje Matsumota v prefekturi Nagano, v bogato družino, ki je vodila vrtnarije ter vijolice, potonike in cinije prodajala po vsej državi. Od mladih nog je skicirko nosila v nasade in tam risala, toda mati njene umetniške strasti ni podpirala. Iztrgala ji je risbe, še preden so bile dokončane. V tistem času ne samo da ni bilo primerno, da bi ženska imela karierne ambicije, ker ji je bilo mesto določeno ob možu in otroci so bili življenjsko poslanstvo, povsem samoumevno je bilo, da ji bodo ženina izbrali starši. Mati jo je za vse življenje nepopravljivo zaznamovala še s svojimi frustracijami zaradi moževe nezvestobe; pošiljala jo je vohunit za očetom, ki si je na veliko izbiral ljubice, potem pa jezo nad soprogom stresala nanjo.
Pike so del vsake njene razstave.
Vzornica mama ameriškega modernizma
Zaradi tako utesnjujočih razmer je bila misel o pobegu, tudi v umetnost, vse bliže. V eni od knjigarn v domačem kraju je odkrila mati ameriškega modernizma Georgio O'Keefe, v kateri je prepoznala dušo dvojnico; tudi Američanka je upodabljala velikanske rože in zasanjane krajine. Izbrskala je njen naslov v novi Mehiki in ji z nekaj priloženimi akvareli pisala za nasvet: »Sem šele pri prvem koraku dolgega in težkega življenja slikarke. Bi mi prijazno pokazali to pot?« Georgia O'Keefe ji je odpisala, da so v ZDA za umetnike težki časi, a ji je kljub temu svetovala, naj le pride in pokaže svoja dela vsem, ki bi jih to utegnilo zanimati.
Res je leta 1958, stara 27 let, prišla v New York s šestdesetimi kimoni in nekaj slikami. Tam je naletela na nove ovire. Na umetniški sceni so tako zelo dominirali moški, da si niti galeristke niso upale razstavljati del umetnic; moški umetniki so si hitro začeli prisvajati njene ideje ter jih pretapljali v mednarodno prepoznavnost. Claesa Oldenburga je navdihnil njen kavč iz sešitih falusov, zaradi česar je začel ustvarjati mehke skulpture, po katerih je postal svetovno znan, Andy Warhol je njeno inovativno zamisel ponavljajočih se podob, ki jih je videl na njeni razstavi z naslovom One Thousand Boats (Tisoč čolnov), uporabil v svoji instalaciji z naslovom Cow Wallpaper (Tapete s kravami). Le nekaj mesecev zatem, ko je leta 1965 v newyorški galeriji Castellane ustvarila prvo sobo z ogledali, je z instalacijami z ogledali v mnogo prestižnejši Pace Gallery zaslovel Lucas Sampras. Kusama, povsem iz sebe in obupana, pa je skočila skozi okno svojega stanovanja – in preživela. S pomočjo prijateljev si je deloma opomogla in se leta 1966, ne da bi bila povabljena, podala na beneški bienale s svojim Narcissus Garden (Vrt narcis) s 1500 zrcalnimi kroglami, ki jih je prodajala za današnji evrski drobiž, vse dokler je pristojni niso ustavili.
V ZDA je prirejala dogodke na slavnih lokacijah, kot so Centralni park ali ob muzeju moderne umetnosti MoMA, pogosto zato, da je pozivala k miru ali izražala kritiko nad umetniškim establišmentom. Toda ker je na številnih performansih nastopala gola, so jih na Japonskem, predvsem pa njeni domači, doživljali kot veliko sramoto. Vse bolj razočarana in deprimirana se je vrnila v domovino, kjer je prav tako ostala sama, brez podpore družine in prijateljev, in ker ni zmogla ustvarjati, si je znova poskušala vzeti življenje. A ustvarjalna strast je vselej premagala smrt. Ko je leta 1977 naposled v tokijskem predmestju našla psihiatrično bolnišnico, v kateri so zdravniki privolili v terapijo s pomočjo umetnosti, se je znova vrnila k ustvarjanju. Ta umetniška dela, serije kolažev v temačnih barvah, pa so bila zanjo povsem neznačilna in vse od tedaj je tonila v pozabo.
Rože in buče so zapolnjevale njen domišljijski svet že od malega.
Potem je leta 1989 Center za mednarodno sodobno umetnost v New Yorku priredil retrospektivo njenega dela, štiri leta pozneje pa je japonski umetnostni zgodovinarki Akiri Tatehata uspelo prepričati japonsko vlado, da jo izberejo za prvo domačo umetnico, ki bo samostojno predstavila državo na beneškem bienalu leta 1993. Stara je bila 64 let.
Čeprav jo je na gostovanju moral spremljati psihoterapevt, je razstava doživela velikanski uspeh, s tem pa se je spremenil tudi odnos domovine do umetnice in retrospektivne razstave so se začele vrstiti.
Ko je režiserka dokumentarnega filma Kusama: Infinity (Kusama: Neskončnost) Heather Lenz na prelomu tisočletja iskala potencialnega producenta, je bila njena globalna prepoznavnost še v povojih. Odslavljali so jo z besedami, da je njena filmska zamisel »preveč umetniška«, da Kusama »ni prepoznavno ime« in da nihče noče gledati filma o »ženski umetnici«. Leta 2001, ko je naposled začela snemati, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: družbena omrežja so iz nje naredila zvezdnico, ki je bila vse bolj izpostavljena tudi v resničnem svetu.
»Popikala« tudi izložbe
Ena najodmevnejših razstav je bila v londonski galeriji Tate Modern pred šestimi leti, to pa je bilo tudi leto, ki jo je izstrelilo v modni svet v sodelovanju z Louisom Vuittonom. Z njim je ustvarila linijo torbic in dodobra »popikala« izložbe, kar je bilo eno največjih sodelovanj umetnosti in mode. Že dve leti zatem je bila po raziskavi o najbolj obiskanih muzejih najbolj priljubljena umetnica, saj si je njeno retrospektivo ogledalo več kot dva milijona obiskovalcev v Južni in Srednji Ameriki, nekaj svojih najzgodnejših del pa je prodala za 7,1 milijona dolarjev, kar je bil rekord za živečo umetnico. Večina ljudi je njeno delo videla na instagramu, a kot se je pokazalo na nekaj predvajanjih filma, so v občinstvu zelo redki vedeli, da živi v psihiatrični bolnišnici, je Heather Lenz povedala za Guardian. Zato upa, da bodo po ogledu filma na razstavah uživali in se potopili v njeno umetnost, ne pa vlekli iz žepov mobilnike in bili osredotočeni na snemanje selfijev.
Tudi Lenzova meni, da so bile otroške travme odločilne za njeno ustvarjanje; to pa ne samo zaradi družine, ampak družbe nasploh ter druge svetovne vojne. Vse to in še mnogo drugega se je v šestih desetletjih sestavilo v več tisoč umetniških del ter neskončna polja pik, ki so lani pri svojih 88. letih, v zahodnem predmestju Tokia dobila svoj stalni dom, muzej, ki se dviga v pet nadstropij. Njena največja srebrna buča pa je danes vse prej kot dosegljiva množicam instagramovcev; stane pol milijona dolarjev.
