Tiskane izdaje
Film Mika Leigha G. Turner, ki je na ogled tudi v ljubljanskem Kinodvoru, je po novembrski premieri v Veliki Britaniji na pohodu po svetovnih platnih. V Cannesu je Timothy Spall prejel nagrado za najboljšega igralca, Mike Leigh pa britansko bafto za režijo. A Turnerja ni mogoče videti samo na platnih, temveč tudi na razstavi.
Slikarska ikona
Od septembra je v londonski galeriji Tate Britain na ogled prva celovita razstava Turnerjevih poznih del, za katero je ob vikendih čakalna doba za vstop tudi dve uri. Prva zato, ker so ob izjemni zbirki Turnerjevih del, ki so v lasti galerije Tate, prvič na ogled tudi njegove mojstrovine, ki so v lastništvu drugih svetovnih muzejev. Tako kot film, ki ga vrtijo po svetu, bo tudi ta razstava odšla dalje v Ameriko. Zanimanje za slikarsko ikono sta tako z roko v roki razplamtela dva medija.
Na spletnih straneh galerije Tate so že jeseni promovirali film, od besedil, ki so osvetljevala življenje in delo slikarskega mojstra, do intervjujev o zakulisju priprave filma. Mike Leigh je na primer spregovoril o tem, kako je v filmu v posameznih kadrih poustvaril prizore Turnerjevih del, ki so v zbirki galerije Tate, na platnu tako rekoč uprizoril njegove slike z vsemi detajli, opremo prostora, ljudmi ter okni, skozi katera pronica čarobna, magična »turnerjevska« svetloba. Kamera v filmu je preprosto mojstrska. Pred uradno premiero filma novembra v kinematografih so imeli v Tate Britain konec oktobra posebno projekcijo, ki jo je pospremil pogovor z režiserjem.
Razstava in film sta se posvetila istemu obdobju, poznemu Turnerju. Če je razstava razgrnila njegovo delo, naj bi film osvetlil predvsem njegovo osebnost in življenje, o katerem pravzaprav vemo zelo malo.
Skrivnostni Turner
Joseph Mallord William Turner (1775–1851) je postal slikar pri štirinajstih letih in začel študirati na Kraljevi akademiji, na kateri je pri enaindvajsetih letih razstavil prvo oljno sliko. Veljal je za obsesivnega in eruptivnega ustvarjalca, nenehno vsaj s papirjem in svinčnikom v rokah. Bil je neprivlačen in robusten, nič kaj prijeten, čudaški in ekscentričen, skrit v zasebnost svojega življenja. V bordelih je risal prostitutke, imel dva otroka, a ni bil nikoli poročen. Umrl je pri šestinsedemdesetih letih ob ženski, s katero je skrivaj živel.
Film Mika Leigha, ki gledalca ne očara samo z briljantno igro, temveč tudi s čarobno, izjemno kamero značilne turnerjevske svetlobe, je zato lahko le precej ohlapna režiserjeva interpretacija Turnerjeve osebnosti. A poudarek je jasen: Turnerjeva osebnost, groba, nenavadna, lahko tudi brutalna, ima malo opraviti z veličastnostjo njegovega dela. V zgodovini umetnosti so pogosto izjemna dela ustvarile nezrele, čudaške, celo arogantne osebnosti.
In v čem so njegova dela izjemna? Turner je že v prvi polovici 19. stoletja imel prvenstvo v britanskem krajinarstvu, v svojih delih je z neverjetno čarobnostjo izrazil intenzivnost atmosfere upodobljenega prizora, pri čemer je bil posebej pozoren na svetlobo in barve. Pri štiriinštiridesetih je prvič odpotoval v Italijo (intenzivnim potovanjem se ni odpovedal niti v pozni starosti, ko je bilo njegovo zdravje že precej načeto) in začel ustvarjati slike, v katerih so prevladovali energične poteze čopiča in pomanjkljivi deskriptivni detajli. Predmetnost v prizorih je počasi hlapela v abstraktno. In te slike so osupnile celo njegove največje podpornike, kot je bil John Ruskin.
Izginjanje v abstraktnost
Ta Turnerjeva pozna dela (večina jih je na ogled na razstavi v galeriji Tate) so sprožala raznolike odzive in bila pospremljena s posmehom konservativnih kritikov v njegovem času. Slike starega moža so označevali za »žveplene in zmlete opeke«, primere »na hitro skrpucanih stvari«, dokaze »bolnih oči in lahkomiselne roke«. Celo njegov največji zagovornik John Ruskin je leta 1846, ko je imel Turner enainsedemdeset let, zapisal, da ga skrbi, da njegove slike »kažejo na mentalno bolezen«.
Sto petdeset let pozneje so ocene drugačne: njegova pozna dela veljajo za vizionarske predhodnice impresionizma in abstrakcije. Njegova osredotočenost na hitro spreminjajočo se svetlobo, ki jo je zajel v tornadu slikarskih gest, je umetnostne kritike napeljala k temu, da so ga videli kot prvega modernega slikarja, ki je bil desetletja pred časom, praočeta Moneta in celo Marka Rothka, nekateri pa v njegovih nadrealističnih detajlih vidijo zametke nadrealizma. Vsekakor je bil britanski »mojster svetlobe« s slikami iz svojega zadnjega obdobja daleč pred časom. In tudi usoda teh del je nenavadna.
Zbirka in Tate
Turner je imel lastno galerijo, ki jo je odprl leta 1822 v eni od sob svojega doma. Svoja dela – v zapuščini je bilo več kot tisoč oljnih slik, risb in akvarelov – je v oporoki zapustil Narodni galeriji, ki je bila že takrat prepolna del britanskih umetnikov, zato so jih razstavljali tudi drugje, Turnerjeva dela recimo, ki so v zbirko Narodne galerije prišla leta 1856, so bila na ogled v South Kensingtonu.
Leta 1876 so povečali Narodno galerijo, zaradi česar so se lahko Turnerjeve slike in njegova zapuščina vrnile na Trafalgar Square. Ker je Narodna galerija rasla, je zopet nastal problem s prostorom. Leta 1910 so večino Turnerjeve zapuščine preselili v novo odprto galerijo Tate, ki je bila ustanovljena leta 1897 kot podaljšek Narodne galerije. Leta 1955 se je galerija Tate tudi formalno odcepila od Narodne galerije, leta 1968 pa sta se obe dogovorili, da bosta bolj natančno določili, katere slike imata v lasti.
Sedem jih je bilo odbranih za Narodno galerijo, v galeriji Tate pa je ostala največja zbirka Turnerjevih del na svetu. Na ogled so na stalni razstavi, tej pa so leta 1984 dodali Turnerjevo nagrado za sodobno umetnost, ki je ena najbolj cenjenih za umetniške dosežke.
Prvič skupaj
Zakaj je tokratna razstava Turnerjevih del posebna? Posvečena je njegovim poznim delom med leti 1835 in njegovo smrtjo 1851 (obdobju, ki ga obravnava tudi film), prvič pa so na istem mestu zbrana dela iz Velike Britanije in tujine, med njimi tudi nenavadne kvadratne slike.
Leta 1836, s katerim se razstava začenja, je imel Turner šestdeset let in bil vodilna figura Kraljeve akademije. Živel je na Queen Anne Street, kjer je razstavljal svoja dela v zasebni galeriji v eni od sob svojega doma. Z gospo Booth se je nato naselil v eni od hiš ob Temzi v Chelseaju in tam tudi umrl 1851.
Prvič sta tudi združeni sliki, ki ju je Turner originalno razstavil skupaj na Kraljevi akademiji: ena je v muzeju Getty (Modern Rome, Campo Vaccino; Sodobni Rim, Kravja poljana), druga v Tate (Ancient Rome; Starodavni Rim). Z njima sta v sobi tudi Rain, Steam and Speed (Dež, para in hitrost, v lasti britanske Narodne galerije) in The Burning of the Houses of Lords and Commons (Zgorevanje parlamenta, iz muzeja v Philadelphii). Ta štiri dela so steber razstave: kažejo, kako je švigal med mitologijo in starodavno preteklostjo na eni strani ter modernostjo na drugi in bil prvi vodilni umetnik, ki je naslikal parne vlake.
Razbiti klišeji
Razstava okoli sto petdeset poznih del iz obdobja zadnjih petnajstih let življenja ga prikaže v raznolikosti njegovih del, tako dokončanih kot nedokončanih, oljnih slik, akvarelov in risb, ter na novo osvetli mite, predpostavke in interpretacije, ki so nastali glede njegovega poznega dela. Razbija klišeje o Turnerju kot predhodniku impresionizma, kajti z nadrealnimi momenti bi bil lahko tudi predhodnik nadrealizma ali v izginjanju predmetnosti predhodnik abstrakcije. Turner se preprosto odslikava v vseh oblikah, ki so kasneje sledile v umetnosti. Razstava tudi ne išče pravega, kanoniziranega Turnerja, tistega, ki ga je stroka reflektirala in osvetlila, temveč niza raznolikost njegovih poznih del.
Srečamo ga ne samo kot vizionarja, temveč tudi kot globoko angažiranega umetnika, ki je bil zasidran v svojem času. Spremljal je tehnološki in znanstveni razvoj modernega življenja, vendar ostal globoko povezan z religioznimi, zgodovinskimi in mitološkimi temami svojega časa. Slikarja predstavi kot ustvarjalca, ki ga odlikujejo široko znanje, domišljija ter radikalne in raziskujoče tehnike. Razstava bo na ogled do 25. januarja, zatem pa odhaja za dva meseca v muzej J. Paul Getty v Los Angeles in nato do konca septembra v muzej Young Fine Arts v San Francisco.
Skupaj s filmom ustvarja nenavaden multimedijski dialog o ikoni preteklosti.
