Tiskane izdaje
»Vsakdo bi moral videti te fotografije, da bi spoznal, kako strašna vrsta smo ljudje,« pravi veliki brazilski fotograf Sebastião Salgado, čigar razstava 245 veličastnih črno-belih fotografij Geneza bo v Ljubljani na ogled do konca avgusta.
Geneza, projekt, za katerega je Salgado, »fotograf trpljenja«, v osmih letih opravil dvaintrideset potovanj po predelih, kot je zapisala kustosinja Marija Skočir, z ekstremnim podnebjem in težko prehodnim terenom, daleč stran od sleherne civilizacije, nagovarja in ozavešča javnost o problemih, povezanih z okoljskimi in podnebnimi spremembami, in prikazuje neokrnjeno lepoto Zemlje in bitja, ki živijo v sožitju z njo.
Fotograf je ob londonski premieri razstave pred tremi leti povedal, da je s tem projektom vsem na svetu poskusil pokazati, kaj vse izgubljamo po lastni neumnosti, in jih spodbuditi k spremembi razmišljanja. »V Genezi je moj fotoaparat dovolil naravi spregovoriti. Velik privilegij je bil prisluhniti.«
Salgado je za projekt dokumentiranja neokrnjenega veličastja potoval po več kot tridesetih državah, od puščav, džungel in močvirij do pragozdov, vulkanov, gora in 'otokov na koncu sveta', razstava je zato razdeljena na pet geografskih območij, poimenovanih Jug planeta, Zatočišča, Afrika (na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana) ter Severna prostranstva ter Amazonija in Pantanal (v Galeriji Jakopič). Salgado je ob svetovni premieri razstave v Londonu povedal, da imamo tisti, ki živimo v urbanem okolju, občutek, da je marsikaj v naravi izgubljeno.
»Največje presenečenje je, da sploh ni tako. Verjetno uporabljamo manj kot pet odstotkov svetovnih puščav. Antarktika je, razen peščice raziskovalnih baz, nedotaknjena. Uničili smo velik del Amazonije, a je sedemdeset odstotkov še zmeraj neokrnjenih. Zelo malo tudi izrabljamo površine nad tri tisoč metri nadmorske višine.«
Kakšno glasbo poslušati med ogledovanjem te razstave? Najprikladnejša glasbena podlaga njegovega življenja, je povedal Salgado pred časom za londonski Guardian, bi bila Aleluja iz Händlovega oratorija Mesija, tudi ob tej razstavi, si je mogoče misliti, bi povsem funkcionirala.
Slavne agencije. In še ena
Leta 1944 v malem brazilskem kraju Aimorés rojeni Salgado, po izobrazbi ekonomist, se je lotil profesionalnega fotografiranja na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Sodeč po tem, da je kmalu začel sodelovati z uglednimi fotografskimi agencijami, kot so Sygma, Gamma in Magnum Photos, več kot uspešno, mu nekateri, kot je na predstavitvi razstave omenil direktor Mestnega muzeja in sovodja projekta Blaž Peršin, pravijo zadnji veliki fotograf.
Po študiju ekonomije v São Paulu in poroki z oblikovalko Lélio Deluiz Wanick se je leta 1969 odpravil na doktorski študij v Pariz, leta 1971 se je preselil v London, kjer se je zaposlil kot ekonomist v medvladni mednarodni organizaciji za kavo in v sodelovanju s Svetovno banko pogosto potoval po Afriki. Tam je začel fotografirati.
Ko je pogledal skozi objektiv ženinega fotoaparata, je povedal Salgado, je doživel razsvetljenje: življenje je dobilo smisel in leta trdega dela je posvetil učenju umetnosti fotografiranja. Začel je s črno-belo fotografijo, nikdar se ni preveč navdušil nad barvno in po nekaj eksperimentiranja jo je kasneje za zmeraj zapustil. Njegov svet je svet kontrasta, svet chiaroscura.
Ko se je leta 1973 vrnil v Pariz (iz političnih razlogov se z ženo dolgo nista smela vrniti v Brazilijo), se je nekaj časa preživljal kot svobodni fotograf, leta 1974 pa se je pridružil agenciji Sygma in naredil nekaj reportaž iz Portugalske, Angole in Mozambika. Leto kasneje se je pridružil fotografski agenciji Gamma in zanjo opravil dolg niz afriških, evropskih in latinskoameriških projektov.
Leta 1979 se je za desetletje in pol pridružil slavni agenciji Magnum Photos Henrija Cartier-Bressona in Roberta Cape, leta 1994 pa sta s soprogo, kuratorko in oblikovalko vseh njegovih razstav in knjig ustanovila svojo agencijo Amazonas Images, ki zastopa le enega fotografa − Sebastiãa Salgada.
Brez vere v človeka
Salgado je fotograf, ki pripoveduje zgodbe o najbolj ranljivih in ogroženih ljudeh in prostorih na svetu, sredi osemdesetih let je usmeril objektiv v od lakote izmučeno Etiopijo, na začetku devetdesetih je v Iraku dokumentiral posledice prve zalivske vojne, ko pa je po letu dni od genocida v Ruandi videl, česa vsega je zmožen človek, je, kot je povedal v nekem javnem predavanju, izgubil vero v človeka.
Po nepreštevnem številu smrti, ki jim je bil priča, in neznosnem nasilju in žalosti je, kot je dejal, dobesedno zbolel, zato se je namesto nadaljnjemu zasledovanju trpljenja raje posvetil družinski kmetiji v Braziliji, kjer je odraščal s sedmimi sestrami. Kar zadeva njegovo fotografsko početje, pa se je takrat posvetil okolju in okoljevarstvenim temam.
Po serijah Druga Amerika (sedem let trajajoč projekt je Salgado leta 1985 sklenil s prvo knjigo oziroma monografijo), Sahel – ljudje v stiski (1986, zanjo je porabil petnajst mesecev, v Severni Afriki se je takrat pridružil Zdravnikom brez meja), Delavci (1993, fotografiral je pet let v petindvajsetih državah) in Migracije (2000, šest let, triinštirideset držav), ki so poglobljeno raziskovale življenjske razmere in kulturne razlike med ljudstvi, uničujoče posledice suše v afriški pokrajini Sahel, neizprosne delovne razmere vsepovsod po svetu in stisko ljudi, ki so iz različnih razlogov ostali brez domov, se Salgado v Genezi, ki jo je začel leta 2004, osredotoča na harmonične podobe neokrnjene narave, divjega življenja, pokrajin in domorodnih ljudstev, na 46 odstotkov planeta, ki jim človekova navzočnost še ni uspela kakorkoli zavdati. A pri tem Salgado ni demagoški, o sebi preprosto pravi: »Nisem noben aktivist. Fotograf sem. Fotografija je moje življenje in moj način življenja.«
Odgovornost za planet
Na potovanjih med letoma 2004 in 2011 je Salgado dokumentiral arktične in puščavske krajine, tropski deževni gozd, morske in druge prostoživeče rastline in živali ter skupnosti, ki še danes živijo skladno z izročilom prednikov, njegove fotografije so vizualni poklon našemu ranljivemu planetu, saj je prepričan, da smo ga dolžni varovati. Tudi zato, je prejšnji teden povedal Blaž Peršin, je Salgadov projekt osrednji razstavni dogodek praznovanja Ljubljane − Zelene prestolnice Evrope 2016.
»Ne gre samo za lepoto, estetsko obravnavo planeta, ki mu je posvetil svoj pogled. Gre predvsem za njegovo kategorično pripadnost temu, da nas s fotografijami oziroma pogledi opozarja, da moramo nekaj storiti, če hočemo prepustiti ta planet prihodnjim rodovom z odgovornostjo do sedanjih in prihodnjih ravnanj za okolje, za planet, ki je eden, edini in neponovljiv.«
Peršin je v razstavnem katalogu opozoril, da Salgado in žena Lélia Wanick Salgado v nasprotju s številnimi svetovnimi pomembneži dejansko ustvarjata, spreminjata naš planetarni pogled. »Njun ekološki projekt Instituto Terra, ki v Braziliji dejansko skrbi za pogozdovanje izkrčenega predela atlantskega gozda, vrača naravi tisto, kar smo ji odvzeli. Njun prispevek ni simboličen, ni samo deklarativen in mentalen. Gre za stvaren ekološki poseg v prostor, hkrati pa spremembo zavedanja: samo konkretna akcija je lahko napotek, ki ga moramo ozavestiti, če hočemo, da se bodo spremembe res zgodile.«
Pred dvema letoma je Salgado, Unicefov ambasador dobre volje, v pogovoru za New York Times povedal, da so sodelavci v projektu Instituto Terra v Braziliji na zemlji, ki sta mu jo podarila starša, doslej posadili več kot dva milijona drevesnih sadik, tristo različnih vrst. O svoji razstavi, ki je doslej gostovala v nizu odličnih svetovnih galerij in muzejev, dodaja preprosto upanje, da bo tisti, ki si jo bo ogledal, z nje prišel drugačen.
»Prepričan sem, da vsakdo lahko precej pomaga, ne materialno, ampak z udeležbo v razpravi o prihodnosti sveta in narave, s skrbjo, kaj se bo v prihodnosti zgodilo s svetom. Ljudje smo najhujši plenilci na planetu, mi porabljamo vire, skrbimo le zase, za svoje ugodje in potrebe.«
