Tiskane izdaje
Do 19. junija si lahko na Dunaju obiskovalci ogledajo retrospektivo del Balthusa, enega najbolj samosvojih slikarjev 20. stoletja. V Kunstforumu je razstavljenih 160 del tega »monolitnega umetnika«, ki je v svojem dolgem življenju in likovnem delovanju razvijal svoj poseben slog.
Balthasar Klossowski de Rola (1908–2001), znan kot Balthus, je bil umetniški plemič v polnem pomenu besede. Rodil se je v plemiški družini poljskega rodu in kot umetnik dozorel v domačem Parizu. Njegov oče Erich je bil slikar, scenograf in umetnostni zgodovinar; mama Baladine je bila judovskega rodu in prav tako slikarka, starejši Balthusov brat Pierre Klossowski pa je postal znan filozof in književnik.
Baladine je bila po ločitvi od moža leta 1919 v intimni zvezi s slavnim pesnikom Rainerjem Mario Rilkejem vse do Rilkejeve smrti leta 1926. Rilke je nekaj let skrbel za izobrazbo mladih bratov Klossowski, ki sta se prav tako posvetila umetnosti. Pierre je leta 1923 postal tajnik znanega pisatelja Andréa Gida, pozneje tudi avtor mnogih knjig, Balthus pa se je posvetil slikarstvu.
Najprej krajine
Sedijo ali ležijo, kakor da dremajo oziroma stojijo v otrplem položaju v strogo oblikovanem zaprtem prostoru, zanje pa je značilna negotovost med umirjenostjo in gibanjem, med budnim stanjem in spancem. Na Balthusa je gotovo zelo vplivala knjiga Viharni vrh Emily Brontë, za katero je leta 1934 in 1935 naredil številne ilustracije. Nedolžnost, čista ljubezen, strast, trpljenje in bes iz tega dela so postali vir melanholije v Balthusovem slikarskem opusu.
Umetniško ga je spodbujala tudi provokativnost. Na Balthusovi prvi samostojni razstavi leta 1934 v Galeriji Pierre je sporna slika Učna ura kitare močno razburila javnost. Deklica na sliki, žrtev erotičnega sadizma učiteljice kitare, je v položaju, podobnem tistemu s slike Pietà iz Villeneuve-les-Avignona Enguerranda Quartona iz 15. stoletja, enega glavnih predstavnikov likovne smeri, imenovane avignonska šola. To ni naključje.
Poskus samomora
Leta 1926 je Balthus več mesecev živel v Italiji, kjer je kopiral freske in analiziral dela Simona Martinija, slikarja iz 13. stoletja in enega od ustanoviteljev avignonske šole. Na Balthusa so gotovo vplivali predrenesančni slikarji, ki jih je proučeval v Italiji, pa tudi njegov nekoliko starejši sodobnik Giorgio de Chirico, ki je zelo vplival tudi na nadrealiste.
Zaradi hudih kritik prve razstave, slabega zdravja, ljubezenskih težav in slabega materialnega položaja je Balthus leta 1934 poskušal narediti samomor. Ta mu ni uspel, uspelo pa se je umetniško uveljaviti, in to zelo hitro. Začel je sodelovati z znanim dramatikom Antoninom Artaudom, ki je opazil njegovo izjemno nadarjenost. Leta 1935 je Balthus delal kot scenograf in kostumograf v Artaudovi znameniti grozljivi priredbi drame Cenci.
Balthus je takrat spoznal tudi Paula Eluarda, Andréa Bretona, Georgesa Hugneta, Alberta Giacomettija in druge nadrealistične umetnike, vendar se jim umetniško ni pridružil. In obratno, tudi na nadrealiste Balthusov naturalizem ni naredil vtisa. Kljub temu je Balthus vzdrževal dolgo in globoko prijateljstvo s kiparjem Giacomettijem.
Skrivnostni realizem
Mnogi so poskušali razložiti Balthusov magični realizem, pri katerem izvor magije ni pojasnjen na sliki. Pojasnjevanje skrivnosti prizora je prepuščeno opazovalcu. Veliki večini kritikov se zdi Balthus vrhunski slikar z izjemno bogato domišljijo, vendar nekateri menijo, da je bil verjetno obseden s pedofilijo, za katero pa morajo kljub temu priznati, da je bila dovršena, saj je ostala popolnoma v okvirih umetniške domišljije.
Vse to so ugibanja. »Nekateri so prepričani, da imajo moje slike nekaj pornografskega, vendar so to bolj religiozne slike. Da, jaz rišem angele. Tudi pri svetem Avguštinu so otroci angeli zaradi svoje nedolžnosti,« je izjavil Balthus v nekem intervjuju ob koncu življenja.
Njegov starejši sin Stanislas, ki je objavil dopisovanje med očetom in mamo, opozarja na neko očetovo pismo, v katerem piše: »Čutim potrebo po tem, da ustvarjam erotične slike. Ljudje so kakor lutke, udariti jih moraš v spodnji trebuh, samo tako jih lahko pripraviš do tega, da se bodo odzvali. Ljudi je treba sprovocirati, to pa je mogoče storiti samo s spolnostjo in erotiko.« Stanislas poudarja, da je oče vse življenje pravzaprav ohranil otroški pogled na svet.
»Vsako Balthusovo sliko si pozorno oglejte,« je na odprtju v Kunstforumu povedala ena od treh kuratorjev dunajske razstave Cecile Debray iz središča Pompidou, državnega muzeja moderne umetnosti. Če si pozorno ogledamo Balthusove oljne slike iz neposredne bližine, opazimo, da je slikal svoja dela strastno v več različnih slojih s trirazsežnim učinkom.
Brez Učne ure kitare
Učne ure kitare, edinstvene slike zaradi svoje eksplicitnosti, ni med razstavljenimi deli na Dunaju, sta pa razstavljeni drugi dve pomembni Balthusovi deli z njegove prve razstave: Cathyjina toaleta in prva različica slike Ulica iz leta 1929. Model za Cathyjino toaleto je bila njegova prva žena, švicarska plemkinja Antoinette de Watteville, s katero je imel dva sinova med drugo svetovno vojno.
Samoosamitev Balthusa, ki je bil mojster skrivanja pred javnostjo, je bila prekinjena za daljši čas med letoma 1961 in 1976. V tem obdobju je Balthus na pobudo književnika Andréa Malrauxa, kulturnega ministra v času predsednikovanja De Gaulla, postal direktor Francoske akademije v rimski Vili Medici.
V Rimu se je med drugim družil z znanim režiserjem Federicom Fellinijem in tu spoznal Japonko Secuko Ideka. Ta je postala njegova druga žena in mati njegovega tretjega otroka, hčerke. Secuko zdaj vodi Balthusovo fundacijo s sedežem v švicarskem mestu Rossinière, v katerem je Balthus umrl leta 2001.
