Tiskane izdaje
Ob razslojitvi nekdanje skupne države, ko je bil spet na vrsti Beneški bienale, je Srbiji uspelo dokazati, da je nekdanji jugoslovanski paviljon kupil že oče kralja Aleksandra, Petar I. Karađorđević, kar pomeni, da pripada novi srbski državi bolj ali manj upravičeno že kar lepa desetletja. O tem dejstvu je bila tako strokovna kot politična debata kaj kmalu končana in je praktično niso več znova načenjali, tudi recimo ne s strani Hrvaške. Zanesljivo se ta ne bi zadovoljila kar tako, če je srbski argumenti ne bi prepričali. Pogrevati to znova in o tem zastavljati vprašanje celo visoki predstavnici RS za nasledstvo dr. Ani Polak Petrič, ki ima zagotovo več skrbi z drugimi, odprtimi vprašanji nasledstva, je torej neumestno. Morda bi nas Peter Rak, ki letos neposredno spremlja likovno dogajanje v Benetkah, raje več obveščal o kritiških odmevih slovenskega nastopa v novem najetem razstavnem prostoru v Arzenalu, za kar bi mu bili zelo hvaležni prav vsi, z izbranimi umetniki na čelu.
Zakaj uspe Zagrebu, Ljubljani pa ne – na to vprašanje bi morala Jožica Grgič poiskati odgovor v državni kulturni politiki: kajti Rodinova razstava je povračilna razstava za kar tri mesece trajajočo predstavitev hrvaške kulture v Parizu in še drugod v Franciji, konkretno recimo za razstavo hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića v Parizu! In to približno v istem času, ko je uspelo naši Narodni galeriji v pariškem Grand Palaisu, prav ob dobrih strokovnih stikih, predstaviti slovenske impresioniste in slovensko umetnost v njihovem obdobju. Se pravi, da je treba priznati in opozoriti na druga, vedno bolj očitna dejstva: ne Ljubljana ne Maribor na žalost nimata primernega razstavnega prostora à la zagrebški Klovićevi dvori, Umetniški paviljon ali Muzej sodobne umetnosti (ki je sploh največji razstavni prostor ta čas v južni Evropi).
V Ljubljani pripravljajo novo petletno strategijo kulture – bo tam našel mesto nekdanji Rog kot potencialno največje slovensko razstavišče? Dalje – problem sponzorstva je na Hrvaškem veliko bolj dorečen kot pri nas za kulturo: tako je bilo možno v Zagrebu videti originalna Picassova dela, pa Mirója, pa veliko razstavo pokojnega Miroslava Šuteja, za katero ni bil problem plačati visoko zavarovalnino samo za eno njegovo sliko iz stalne zbirke newyorške MoME …
Hic Rhodus, hic salta – veliko je v naših muzejskih in galerijskih ustanovah ambicioznosti, manjka pa nam ob materialni skromnosti tudi nacionalna ozaveščenost, ki je v sosednjem prostoru bistveno večja in tudi sestavni del zunanje politike.
Aleksander Bassin, muzejski svetnik
