Tiskane izdaje
Projekt Atol je neprofitna kulturna ustanova, ki jo je leta 1994 ustanovil slovenski konceptualni in novomedijski umetnik Marko Peljhan. Danes je to razvejana mednarodna skupina umetnikov in znanstvenikov, ki se z raznovrstnimi akcijami – z vizualnega, gledališkega in glasbenega področja – predstavlja predvsem v tujini.
Njihovi projekti so namreč pogosto tehnološko in finančno zelo zahtevni, v Sloveniji pa ni prostora ali razstavišča, ki bi razpolagal s potrebno tehnološko infrastrukturo, zato se včasih lahko predstavljajo le z arhivskim, dokumentarnim gradivom.
V Montrealu, kjer se je pred deli začel bienale sodobne umetnosti, bo projekt Atola prisoten na več lokacijah, tako na klasičnih galerijskih lokacijah kot tudi s posebno akcijo na tamkajšnji železniški postaji. Tam bodo razobesili zastave vseh arktičnih ljudstev, na različne načine pa bodo zaznamovali tudi mesto v celoti.
Gre za Iniciativo za arktično perspektivo, večleten projekt, v okviru katerega vsako leto gostujejo v tujini. Z leti ga dopolnjujejo in širijo. Že dolgo vrsto let se namreč ukvarjajo s celotnim polarnim, obpolarnim območjem, z arktičnimi ljudstvi. Zato veliko delajo na terenu. »Znotraj gibanja odprtih kodnih sistemov se ukvarjamo s kartiranjem same Arktike,« nam je razložil koordinator programov pri Projektu Atol Uroš Veber.
»Ta območja so sicer kartirana, a izrazito iz perspektive belcev in belskih potreb. Nasploh raziskovalci na Arktiko pogosto hodijo le po podatke in nato raziskujejo doma, od ljudstva na Severu nimajo nič. Naša skupina pa deluje tam, pripravljamo delavnice z domačini.
Raziskujemo njihovo življenje, gre za dolgoročen in kompleksen projekt. Naslednje leto bomo imeli delavnice, ki jih bomo priredili v evropskem delu Arktike (Norveška, Finska). Pogovarjali se bomo s Samiji, kar je del projekta Changing Weathers, za katerega smo nedavno pridobili tudi evropska sredstva.«
Inuiti živijo na robu revščine
Tako vzpostavljajo komunikacijo sever – jug. Za Samije je vse na jugu, tudi razstave, na katerih sodeluje Projekt Atol, so za Samije na globalnem jugu. »Led se umika, zato je arktično območje v celoti postalo zelo zanimivo za svetovno ekonomijo,« razloži Veber.
»Odpirajo se naravni viri, nafta, plin, vse postaja dostopnejše. V arktičnih predelih Kanade vodijo veliko tovrstnih projektov. Inuiti pa so manjšina, precej potisnjena na rob, njihov socialni status je problematičen. Prisiljeni so bili opustiti nomadsko življenje, danes pa pogosto živijo tudi v zelo slabih socialnih razmerah, o katerih se ne govori dovolj.«
Projekt Atol predvsem opozarja na to situacijo, kar počnejo s pogostimi prezentacijami, da si »jug« sploh lahko predstavlja, v kakšnih razmerah inuiti živijo. Imajo tudi resne zdravstvene težave, ki jih reproducira revščina, zato se umetniki, znanstveniki in drugi posamezniki, ki sodelujejo pri projektu, trudijo, da bi vzpostavili čim bolj empatičen pristop.
V Montrealu predstavljajo kompleks vseh točk, ki so rezultat večletnega dela, predstavljajo mobilno arhitekturo, ki so jo oblikovali že pred leti, video, ki so ga delali na Hokaidu, vključili pa so tudi Phoeniško deklaracijo, ki je bila sprejeta v sklopu EPK v Dortmundu in predstavlja osnovna vodila delovanja Iniciative.
Poleg tega predstavljajo še posebno opremo, medijski komplet za prikazovanje, ki ga lahko preneseš tudi na skrajni sever. Sodeluje več deset posameznikov, mednarodnih strokovnjakov z različnih področij nekje v območju znanosti in umetnosti. Ali kakor se je izrazil Veber: »Tehnološki razvoj kombiniramo s humanistično umetniško zgodbo.«
To je trenutno zelo vroča tema na razvitem zahodu, ko posamezne akcije ali projekte gradijo s participatornimi praksami, se pravi, da vključujejo načine in razmišljanja z zelo različnih področij. Gre za zelo specializirana znanja in pri tovrstnih projektih Atol sodeluje tudi z Ljudmilo.
Od Makrolaba do problematiziraja paradržave
Gonilna posameznika Arctic Perspective Initiative sta Marko Peljhan in Mathew Bidermann, za njima pa stoji širok konzorcij posameznikov. Marko Peljhan tako ustvarja že več kot dvajset let, saj je pri njegovih projektih vedno sodelovalo veliko ljudi – od umetnikov, znanstvenikov, arhitektov, inženirjev ... To je bilo ključno že pri Makrolabu.
Za osvežitev spomina – z njim je med drugim leta 2003 nastopil na Beneškem bienalu. Postavili so ga na otočku v beneški laguni, na Isola di Campalto. V Makrolabu so se dogajali različni raziskovalni in umetniški projekti, ki so izkoriščali možnosti sodobne, predvsem komunikacijske tehnologije.
Tovrstne projekte neredko razvijajo v tujini, saj če jih povabijo na bienale ali drugo podobno prireditev, jih že v osnovi podprejo z veliko večjimi proračuni in boljšo infrastrukturo prostorov kot bi jih lahko v Sloveniji. Vsa sredstva, ki jih dobijo, potem vložijo nazaj v projekt, da ga lahko razvijajo naprej.
Konec novembra bodo v Kapelici predstavili projekt Ničesar ne smemo imeti za samoumevno, ki je doživel premiero v sklopu EPK v Rigi na razstavi Fields. Projekt črpa iz naslovnega stavka, temelji pa na opozorilu, da danes obstaja nevidna država v državi. Že ameriški predsednik Eisenhower je leta 1961 v svojem poslovilnem govoru opozoril na t. i. military industrial complex, vojaško industrijo, ki je zlita z družbo in njena moč v državi nezadržno narašča.
»Danes se soočamo s Snowdenom in njegovo objavo različnih strogo zaupnih dokumentov programov NSA in podobnimi zgodbami, ki dokazujejo skrivno in močno paradržavno delovanje kompleksa nadzorovanja, kar nima veze z demokracijo,« razlaga Veber.
»Projekt, ki smo ga predstavili s petimi zvočnimi viri v črni sobi z video instalacijo in printi njegovega govora, je bil zelo uspešen. Takoj so nas povabili tudi na pittsburški bienale. S projektom opozarjamo na našo ranljivost na področju telekomunikacij, prisluškovanja našim telefonom, računalnikom in lahkotnosti prestrezanja tovrstnih komunikacij. O tem pričajo številni dokumenti. Naša digitalna sled je jasna, česar se premalo zavedamo in si domišljamo, da lahko ohranimo svojo intimnost. O tem se raje ne pogovarjamo. Pa bi se morali.«
Gledališče: Fašenk!
Znotraj Projekta Atol ne delujejo samo intermedijske umetnosti, ampak se ukvarjajo tudi z gledališko in vizualno umetnostjo ter glasbenim založništvom (Založba rx:tx). Barbara Kukovec je imela septembra 2014 premiero projekta Fašenk! na Ptuju, ljubljanska premiera pa bo v Mladinskem gledališču v začetku novembra.
S predstavo raziskujejo odvod v ritualno norost. Gre za odklop od realnosti, da bi vstopili v nek drugačen čas in prostor, kjer je homo ludens (človek, ki se igra) edina in nujna paradigma. Nekaj podobnega se zgodi v vzhodni Sloveniji v pustnem času. V kraju Markovci, kjer se je rodila in odraščala, ljudje za teden dni ustavijo vsakdanjost in praznujejo pust – »fašenk«.
Glasbeno založništvo in likovna umetnost
Založba rx:tx ima že svojo zgodovino, sprva so se posvečali elektronski glasbi. Odkar se je ekipa zamenjala (pridružila sta se Uroš Veber in Borja Močnik) pa se je založba profilirala in začela z bolj sistematičnim predstavljanjem slovenskih umetnikov v tujini. »V večji meri smo se žanrsko opredelili,« pravi Veber.
»V program vključujemo od instrumentalnega hip hopa, do sodobnih basovskih godb in raziskovalnih elektronskih smeri. Distinkcija med elektronsko in rock produkcijo je že zdavnaj padla. Glasbene zvrsti so izgubile aprioristične predznake, vendar se znotraj tega pojavljajo močni trendi. Do pred kratkim smo še izdajali cedeje, vendar bomo s tem nehali ter ostali samo še pri vinilkah in digitalnih datotekah.
Način poslušanja se je danes bistveno spremenil, poslušalci ne kupujejo več plošč, albumov, pretok glasbe je bistveno večji, širši, obsežnejši in poslušalci si glasbo raje 'pretočijo' na telefone, računalnike ali druga orodja digitalnih tehnologij, ki so povezljiva z internetom.«
V sklopu Projekta Atol redno nastajajo tudi projekti s področja likovne umetnosti. Novembra bodo sodelovali na 2. Istanbulskem oblikovalskem bienalu, kamor so jih povabili s projektom Iniciative za arktično perspektivo.
Povezovanje z Ljudmilo
Atol sicer strateško sodeluje z Ljudmilo, njihove dejavnosti se prepletajo in dopolnjujejo. Ljudmila (Ljubljana digital media art lab) je produkcijo-prezentacijski prostor, ki se posveča odprtokodnim tehnologijam v koordinaciji z umetniško produkcijo. Zdaj delujejo na Rimski 8, kjer ima pisarno tudi Projekt Atol.
Sami sicer ne razpolagajo s prezentacijskimi prostori, zato sodelujejo tudi s Kinom Šiška, MSUM, KSEVT, Galerijo Kapelica in drugimi ... Veliko delajo tudi z mladimi umetniki, saj so prepričani, da v našem prostoru manjkajo izobraževalne ustanove, ki bi v svoje programe vključevale tudi intermedijske vsebine. »Nimamo javne institucije, ki bi sistematično skrbela za raziskovalno umetnost,« je povedal Veber.
»Na polju križanj znanosti in umetnosti in pri odpiranju novih tehnologij, v katere se umetniki vključujejo in jih uporabljajo, imamo v Sloveniji kar nekaj posameznikov, ki so v tujini zelo uspešni. Nimamo pa prave izobraževalne in prezentacijske infrastrukture ter stabilnih podpornih sistemov.«
