Tiskane izdaje
Anonimni zvezdnik ali zvezdniški anonimnež, tako bi lahko opredelili Jožeta Ciuho. Na podlagi njegove nezgrešljivo prepoznavne ikonografije in forme se zdi, da ga pozna vsak ali pa si to vsaj domišlja, retrospektiva v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa predstavlja idealno priložnost, da se presežejo tovrstni stereotipi.
Resnici na ljubo si je Ciuha v veliki meri sam kriv za svoj nekoliko »dvomljiv« renome. Formalna perfekcija, hiperestetiziranost, ki se pogosto spogleduje z uporabno umetnostjo, dekorativnostjo in celo dizajnom, večno recikliranje identičnih ali podobnih motivov, dvodimenzionalnost (v oblikovnem in tudi vsebinskem pogledu), hiperprodukcija ter predvsem zanj značilna stilizirana ekspresivna figuralika v dovolj dopadljivi maniri so bile konstante njegove produkcije, takšne tendence je likovna kritika zaznala že zelo zgodaj, kar je sprožilo tudi precej polemik in kritičnih zapisov.
Kljub nezgrešljivim temeljnim idiomom je Ciuhovo delo kot primer ultimativnega, torej že nekoliko izpraznjenega visokega modernizma tudi prava parada različnih citatov. V ozadju lahko slutimo ali pa celo jasno razberemo številne »vzornike«, Ciuhove variacije pa v primerjavi z njimi pogosto ne dosegajo posebne inventivnosti.
Seveda je vedno prisotno metjejsko mojstrstvo, tudi določene invencije, predvsem v smislu kompozicije in virtuozne risbe, vendar ekspresivnost vedno razvodeni lirizem, karakterizacijo amorfnost, grotesko pa blaga ironična nota, tako da je končni rezultat precej omleden in se vedno giblje v dovolj varnem območju zmernega modernizma.
Ciuha v tem sicer ni osamljen, številni njegovi sodobniki so vsaj občasno zašli v stranpoti fascinacije z vizualno perfekcijo, eden bolj evidentnih primerov je Janez Bernik, vendar Ciuhi – takšna je vsaj splošna percepcija – pogosto zmanjka moč za ponoven preskok iz estetike v etiko, za tisti filigranski nič, ki loči umetnino od vrhunskega dela. In vendar retrospektiva pokaže, da se je avtorju v določeni meri godila tudi krivica. Če nekako abstrahiramo osrednji del njegovega opusa in se osredotočimo predvsem na njegova zgodnja in pozna dela, se pokažejo tudi druge komponente, sicer skrite za vrhunsko obliko; te dokazujejo, da je vsaj načel, če že ni razvil, tudi številna eksistencialna vprašanja in da je bila vsaj občasno pri njem dovolj močna tendenca, da izstopi iz zavarovanega območja forme, da zmore biti tudi primaren, avtentičen in iskren.
Pa tudi če takšnih razsežnosti velikokrat ni mogoče razbrati, ostaja Ciuha s svojo visoko kultiviranostjo izraza in svetovljanstvom zelo pomemben člen kulturnega vzorca določenega okolja in časa, še zlasti, ker v najbolj impulzivnem obdobju njegovega ustvarjanja takšne usmeritve pri nas pač niso bile zaželene. Njegove navedbe, da nikoli ni zgolj sledil modnim smernicam v umetnosti, ampak se je posvetil iskanju lastnega rokopisa, so v tej luči tako obenem točne in zmotne.
Če že ni posebej samosvoj avtor, je dovolj unikaten v svoji svetovljanski drži, če mu manjka določene globine in ostrine, pa nas vsaj informativno popelje na druge duhovne in – glede na njegova številna popotovanja – tudi stvarne geografske koordinate razmišljanja in čustvovanja.
Te so res pogosto zgolj ilustracija določenega pojava ali stanja, vendar tudi to ni nepomembno, pri naši vsesplošni okupiranosti z velikimi, usodnimi, transcendentalnimi in svetobolnimi temami je dragoceno, če je nekdo tudi sposoben stopiti iz ateljeja kot posvečenega kraja in se razgledati po svetu.
Morda so naslovi nekaterih njegovih del v slogu hommage Einsteinu, Picassu, Felliniju ter navezave na velike zgodovinske, religiozne in duhovne teme nekoliko površni oziroma nerazdelani, vendar se pri tem prav nič ne loči od številnih drugih avtorjev, predvsem v gledališču, kjer pa jih prav nič ne moti večna reciklaža klasičnih del, ki naj bi sama po sebi avtomatično zagotavljala ustrezen status.
Res je mogoče postaviti tezo, da je Ciuha tudi sam izgubljen v labirintu časa (to je bil tudi naslov njegove lanske retrospektive v ljubljanski Galeriji Jakopič), vendar se je za razliko od številnih drugih poskušal po najboljših močeh v njem orientirati in ga predvsem osmisliti. Morda se z njegovimi dosežki številni ne morejo identificirati, ker so nekoliko preveč hermetični in ker je umetnik nekako v lasti in oblasti forme, vendar v današnjem diktatu neizmernega števila podob, ki nas povsem zaman nagovarjajo, ostajajo njegove slike, akvareli, freske, mozaiki, risbe, ilustracije in tapiserije vendarle še zelo elokventni.
Glede na vsa ta dejstva sicer ni naključje, da je Ciuha po več kot sedemsto samostojnih in skupinskih razstavah, Jakopičevi nagradi in nagradi Prešernovega sklada šele pri devetdesetih lani končno dočakal celovito monografijo ter prvi omembe vreden retrospektivni pregled, sedanja postavitev v Slovenj Gradcu pa analizo še dopolnjuje.
Če nekomu njegovi perfekcionistični akrili na steklu ne povedo veliko ali pa se z njimi težko identificira, saj se precej arbitrarno, neredko pa tudi nekoliko na silo navezujejo na določeno temo, pa je mogoče povsem zadovoljivo identifikacijo doseči z njegovimi risbami in krokiji, ki so nastajali na najrazličnejši svetovnih vzprednikih in meridianih.
Je torej svoj nedvomni talent Ciuha vsaj v določeni meri zapravil? Morda, res pa je to menil o svojem sinu tudi Ruiz Blasco, slikar in učitelj risanja v Malagi. Glede na številna povprečna dela sicer zelo slavljenega Pabla Picassa se mož pravzaprav sploh ni motil.
