Tiskane izdaje
V ljubljanski Cankarjev dom prihaja retrospektiva emblema fotoreporeportaže 20. stoletja Roberta Cape. Napovedujejo jo v sodelovanju z agencijo Magnum, ki jo je soustanovil, in tukajšnjim Photonom, za uvod v srečanje z njim in – ob aktualni 70. obletnici Magnuma – tudi drugimi mojstri te agencije pa so film Robert Capa: V ljubezni in vojni zavrteli na minulem 19. Festivalu dokumentarnega filma.
Že projekcija dokumentarca je zapustila retrospektiven vtis, saj gre za produkcijo iz leta 2003, ki je medtem postala dostopna na youtubu, po drugi strani pa je domala poldrugo desetletje oddaljen čas nastanka filmu omogočil, da v njem o Capi pripovedujejo tudi izjemni posamezniki, ki so se medtem že poslovili, na čelu s Henrijem Cartier-Bressonom, ob Capi in Davidu Seymouru enem izmed fotografskih »treh mušketirjev« v predvojnem Parizu, ki se je v visoki starosti 95 let poslovil le leto po premieri filma.
V filmu scenaristke in režiserke Anne Makepeace sicer o Capi spregovorijo tudi drugi znani obrazi, denimo Isabella Rossellini, hči Ingrid Bergman, ki je v fotografovi kratki hollywoodski etapi odigrala intenzivno ljubezensko epizodo, ali Françoise Gilot, Picassova partnerka v letih med 1943 in 1953 in v tej vlogi protagonistka izjemne serije Capovih upodobitev sproščenega umetnikovega družinskega okolja kmalu po drugi svetovni vojni.
Ko visokooktanska zgodba
Robert Capa: Ljudje na ulici, obdani s porušenimi stavbami, Berlin avgust 1945. Foto: ©Robert Capa international Center of Photography – Magnum Photos
»Nastanek dokumentarca sem si želel vse od bratove smrti, a nisem želel filma v slogu Hollywooda,« je Cornell Capa ob premieri povedal The New York Timesu. Predvsem pa ni želel filma, v katerem bi bratova biografija zasenčila njegovo fotografsko delo, kar se končnemu rezultatu pozna.
V filmu se zvrsti nešteto Capovih fotografskih dokumentov petih vojn in najrazličnejših plati mirnodobnega življenja slavnih in manj slavnih iz obdobja, ko je pred prihodom televizije v sleherni dom fotoreportaži pripadal drugačen status in je imel tudi znameniti Capov kredo »če fotografija ni dobra, to pomeni, da nisi bil dovolj blizu« drugačen naboj kot v aktualnem naboru tehnologij. Filmske besede v prvi osebi ednine, torej besede samega Cape, gledalec doživi v interpretaciji Gorana Višnjića.
Sprva fantomski Capa
Film po uvodni izpostavitvi nekaterih ikoničnih segmentov Capovega življenja krene v klasično kronološko pripoved. Fotograf, rojen v judovski družini kot Endre Friedmann, je moral zaradi obtožb simpatiziranja s komunizmom rojstno Budimpešto in Madžarsko zapustiti že pri 18 letih. Preko Dunaja in Prage je emigriral v Berlin, kjer je ustvaril prve posnetke za agencijo Dephot, po vzponu nacizma pa v Pariz, kjer se je pri 22 letih takorekoč drugič rodil. Namreč kot Robert Capa.
Izmišljeno ime (kasneje je izmišljeni priimek prevzel tudi omenjeni brat) je sprva pragmatično služilo lažjemu prepričevanju urednikov k objavi fotografij fantomskega »slavnega ameriškega fotografa«, ki nima nikdar časa, saj je vselej na terenu, na uredništvih pa ga je zastopala njegova tedanja partnerka Gerda Taro, prav tako ambiciozna fotografinja z nemško-poljsko-judovskimi koreninami in pravim imenom Gerta Pohorylle, a s še krajšo in še bolj tragično biografijo. Zanjo je bila usodna že španska državljanska vojna. Pri 26 letih je bila žrtev tankovske nesreče ob vračanju z vojne fronte.
Capi je španska vojna vzela Gerdo, a podelila natanko tisti status, kakršnega sta si izmislila skupaj. Že pri 25 letih je postal najslavnejši vojni fotograf na svetu, stalno na terenu. Le kdo danes ne pozna njegove fotografije umirajočega republikanca, ki so jo leta 1937 v reviji Life ob izboru Capovih bolj izpostavljenih posnetkov premierno objavili v malem formatu, kasneje pa je postala ena najbolj ikoničnih fotografij minulega stoletja?
Capa je leto zatem dokumentiral japonski napad na Kitajsko, kasneje drugo svetovno vojno – na dan D je bil med prvimi na francoski obali, a so šli nato v temnici skoraj vsi njegovi posnetki tega dne z izjemo znamenitih enajstih pozlu –, razglasitev države Izrael in takoj zatem vojno z njegovimi sosedami. Naposled pa vojno v Vietnamu, svojo zadnjo.
Robert Capa: Pablo Picasso in Fançoise Gilot, Golfe-Juan, Francija, avgust 1945. Foto: ©Robert Capa international Center of Photogrphy – Magnum Photos
Življenje, zajeto s polno žlico
V letih miru ga film prikazuje kot uživača, ki je življenje zajemal s polno žlico, cenil hazard, hrano in pijačo, kot lep moški z impresivnimi črnimi očmi ljubil številne ženske, bil brez doma, saj je vselej živel po hotelih, izražal pa se v madžarski angleščini, v njegovem krogu poimenovani »capanese«.
V ZDA je še kako občutil tudi vznik hladne vojne. Leta 1953 so mu z obtožbo simpatiziranja s komunisti odvzeli potni list in ga »začasno upokojili«, a je le leto kasneje odšel v Vietnam. Na severu države je 15. maja 1954 stopil na mino in umrl pri le 40 letih. Zapustil je več kot 70.000 negativov.
