Sistemski žulji v rokah umetnikov

Skupina umetnikov Ztohoven­ je na Češkem in širše znana­ po intervencijah v javne institucije.­ O tem, kako so si privoščili­ češke­ parlamentarce, med ­drugim govori­ razstava­ Moralna­ prenova v Projektnem­ prostoru Aksioma, danes pa bodo tam predvajali tudi ­njihov dokumentarec ­Državljan K.

Akcije kolektiva Ztohoven – na ogled so v Aksiomi – so mediji pogosto označevali za potegavščine. Njihovi projekti so resda največkrat duhoviti, a obenem sprožajo pozornost in odzive, ker zadenejo ob nekatere ključne probleme javnega prostora, naj gre za delovanje medijev ali vprašanja razmerja med državo in njenimi državljani.

V Moralni reformi (2012) si je kolektiv izbral za tarčo češki parlament. Ztohoven je skoraj 600 poslancem, članom vlade, predsedniku in novinarjem poslal SMS-sporočila. S sofisticiranimi digitalnimi orodji so ta prispela k naslovnikom pod imeni njihovih poslanskih kolegov. Tako je, denimo, predsednik republike Václav Klaus vodji komunistične stranke Češke poslal tole sporočilo: »Tvoja preteklost, tako kot moja, je polna sramotnih dejanj. Prosim, sprejmi moje povabilo na današnje nujno srečanje o moralni ­reformi.«

Dogodek je v živo prenašala češka nacionalna televizija, tako da so lahko gledalci spremljali bodisi začudene bodisi nasmejane obraze poslancev ob prebiranju nenavadnih sporočil. To je prvi umetniški projekt, ki tako neposredno zadeva enega od nacionalnih parlamentov članice EU. Meja med političnim aktivizmom in umetniškim performansom je v skupini Ztohoven vselej nekoliko zabrisana.

Na svoji spletni strani so zapisali, da je akcija nastala kot odgovor na vse bolj odtujene strukture oblasti in netransparentne procese odločanja. Pri tem avtorji uporabljajo diskurz, značilen za parlamentarce, še posebej tiste z desnega političnega spektra, ki vedno znova ugotavljajo, da živimo v času ­razpada vrednot.

Na prangerju družbeno ozaveščene skupine se je pred slabimi desetimi leti znašla tudi njihova nacionalna televizija. Vdrli so v oddajnik češke televizije in vstavili v posnetek pokrajine mirnega češkega podeželja video eksplozije atomske bombe. Z akcijo so hoteli opozoriti na senzacionalistično logiko delovanja današnjih medijev. Hkrati so postavili pod vprašaj kredibilnost medijev, ki jo lahko zamaje dovolj preprost vdor v sistem. Akcija je na Češkem sprožila precej burne reakcije. Skupina se je morala za vdor zagovarjati pred tamkajšnjim sodiščem, hkrati pa jo je za isti projekt nagradila umetniška srenja. Ta dokumentarec bo na ogled prihodnjo sredo.

Za koga me ima država?

Če Moralna reforma in O medijski realnosti zadevata dva stebra delovanja javne sfere sodobne države in družbe, se njihov projekt Državljan K (2010) in dokumentarec, posnet po njem, ukvarjata z bolj temeljnimi političnimi vprašanji. Gre za premislek o tem, kakšen status ima subjekt v razmerju do države in njenih struktur (delovanje matičnega urada, zdravstvenega sistema, sistema licenc, volitev ipd.). Hkrati gre za vprašanje, kako se v takšni državi oblikuje posameznikova identiteta.

Pripadniki skupine so namreč z digitalno obdelavo portretov svojih­ dvanajstih članov ustvarili podobo neobstoječih oseb. Zaprosili so za nov osebni dokument, na katerem so bile sinteze podob, imena pa so si izposodili drug od drugega. S temi sfabriciranimi dokumenti in podobami se je eden od njih poročil, dva sta brez težav priletela v London, nekdo je odšel k zobozdravniku ter tam pod lažnimi podatki dobil zdravniški karton, s potvorjenimi dokumenti so odšli na volitve itd. Premisa članov Ztohoven je, da so osebne izkaznice in drugi postopki, s katerimi država sledi državljanom, odtujeni, obenem pa so to mehanizmi nadziranja in discipliniranja ljudi.

Cilj projekta je bil zaznati, kako se lahko posameznik poigrava z državnim aparatom, njegovimi postopki in pravili. Ztohoven so preizkusili, kje so meje državnega nadzora nad posamezniki, pa tudi, kaj identiteta danes sploh pomeni: koliko je povezana z identifikacijskimi dokumenti, koliko nastaja prav v razmerju do tega, kako nas obravnava država.

Ena od poant dokumentarnega filma je vsekakor tudi ta, da se da znotraj rigidnega sistema najti njegove slepe pege in iz njega ­iztrgati nekaj nenadejane svobode. Skupina umetnikov je svoj projekt tudi razstavila in ponovno zbudila medijsko pozornost, nato pa zaradi manipuliranja z identitetami postala tarča kriminalistov. Tudi ta primer je končal na sodišču, a to je naposled ugotovilo, da skupina ni kršila zakona.

Državljan K nas v marsičem lahko spomni na dokumentarec Jaz sem Janez Janša (2012) slovenskih umetnikov, ki nosijo ime Janeza Janše. Ti so v njem proučevali problem identitete z vidika imenovanj in preimenovanj – kako smo talci svojih imen in kako ta na nas najbolj učinkujejo tedaj, ko mislimo, da smo jim kot svobodni subjekti ubežali.

Tudi Državljan K, ki je sicer kritičen do odtujene, zbirokratizirane države, ohranja dvoumnost in kompleksnost oblikovanja sleherne identitete. Ne obstaja namreč neka substancialna ali izvorna identiteta subjekta, pač pa je ta vselej posredovana – tudi prek ­odtujene države.