Slovenska likovna ustvarjalnost v osrčju Ljubljane
Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli gosti retrospektivno razstavo Jakopičevih nagrajencev in nagrajencev Majskega salona. Rdeča nit jubilejne razstave ob 125-letnici Združenja društev slovenskih likovnih umetnikov je povezovanje različnih razstavnih prostorov, od zasebnih salonov, izložbenih oken in sejmišč do namenskih prostorov za razstave, galerij in muzejev.
Na panojih galerije so razstavljene fotografije del umetnikov, ki so med letoma 1969 in 2023 prejeli omenjeni nagradi po izboru predstavnikov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Moderne galerije in kasneje Slovenskega društva likovnih kritikov. Večina umetnin, ki so predstavljene na kar osemdesetih panojih na Jakopičevem sprehajališču, je v likovnih zbirkah galerij po Sloveniji, največ v Moderni galeriji, nekateri predstavljeni eksponati pa so v lasti samih umetnikov, mecenov ali zbiralcev.
Pomanjkanje razstavnih prostorov
Kustosi razstave, ki bo na ogled do 19. aprila, so dr. Majda Božeglav Japelj, Milena Zlatar in Aleksander Bassin, slednji nam je pojasnil, da so galerijo na prostem izbrali zaradi pomanjkanja večjih galerijskih prostorov ne samo v Ljubljani, ampak povsod po Sloveniji: »Lanski Majski salon se je predstavil na kar treh prostorih v revirju, se pravi v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku, kar je po drugi strani dobro odmevalo med bolj ali manj novim občinstvom. V Sloveniji manjka tako imenovana Kunsthalle z več kot tisoč kvadratnimi metri razstavne površine. Prvotno načrtovani Rog, ki je razpolagal s takšnimi dimenzijami, več delovnimi ateljeji za likovne umetnike in s pridruženimi hotelskimi kapacitetami v okviru javnega/zasebnega partnerstva, se žal ni uresničil. Prostor MSUM zaradi velikosti žal ne more sprejeti večjih razstavnih projektov, pa tudi Cukrarna je razen v najbolj spodnjem prostoru dimenzijsko omejena za prevzem največjih razstav.«
Razstava v Tivoliju torej vključuje izbor del nagrajencev Majskih salonov od leta 1991 do 2023, ki je dopolnjen zaradi dovolj velikega števila razstavnih panojev s pregledom vseh dosedanjih prejemnikov nagrad in priznanj Riharda Jakopiča od leta 1969 do 2023. »To pomeni, da je zasnova te razstave tudi predvsem spominskega značaja – ob 125-letnici obstoja Društva likovnih umetnikov Slovenije, ki se je leta 1974 preimenovalo v Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov, ko se je devet regionalnih društev združilo v omenjeno zvezo. Razstavljanje na prostem prav v Tivoliju ob vsem primanjkljaju, ki sem ga omenil, prispeva k ozaveščenju sprehajajočega občinstva, ki ni majhno, in po svoje morda tudi na svoj medijski način k obisku obeh najbližjih nacionalnih galerij in mednarodnega grafičnega likovnega centra.«
Vsebinski izzivi izbora del za postavitev so bili, kot pojasnjuje Aleksander Bassin, samo v premišljenem izboru del »vseh omenjenih prejemnikov oziroma nosilcev, ki so ga nam trem kustosom omogočili diateke od Moderne galerije do galerije v Mariboru, Piranu in seveda osebni arhivi umetnikov. Slovenska likovna ustvarjalnost, katere oblikovanje se jasno odraža skozi izbrana dela v fotografskem mediju, je zagotovo dosegla v svojem času od 70. let naprej določene kvalitativne vrhove, kar poudari tudi ta razstava.«
Nagrada za likovno ustvarjalnost tudi vpliva na samega umetnika in lahko spremeni tok njegove kariere, v nekaterih primerih na bolje, v drugih pa lahko ustvarjalca zavede v posnemanje oziroma apropriacije. »Priznam, da osebno še vedno najbolj spoštujem tako imenovane samotne jezdece, ki seveda ne dobijo v svojem času dovolj kritiške pozornosti.«
Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli
Prostor velike simbolne vrednosti obuja spomin na enega od velikanov slovenske umetnosti, slikarja Riharda Jakopiča (1869–1943), in na njegov danes neobstoječi paviljon v neposredni bližini, na začetku te promenade. Edinstvena je bila Jakopičeva odločitev, da (leta 1909) z lastnimi sredstvi zgradi razstavni paviljon. Leta 1962 so ga porušili zaradi izgradnje železniške proge. S sprehodom po sprehajališču/promenadi sledimo zapeljevanju pogledov na preplet narave, urbanistično ureditev Lattermannovega drevoreda, kjer je leta 1933 arhitekt Jože Plečnik začrtal sprehajališče, vzdolž katerega danes na – za nekatere vsiljivih – panojih živi priljubljena galerija na prostem.
