Šoferka, a tudi mati, hči, gospodinja in ljubiteljica rož
Medicinska sestra, dostavljavka hrane, trgovka, učiteljica, poštarka, policistka, gasilka, čistilka, delavka v proizvodnji, šoferka – a tudi mati, hči, sestra, gospodinja, ljubiteljica športa, knjig, rož, motorjev … Vse to so obrazi portretirank, ki jih je odstrla fotografinja in vizualna ustvarjalka Mankica Kranjec na razstavi Spregledane/Overlooked v Galeriji Fotografija in spomnila, da ima delovna sila, ki je pogosto niti ne opazimo, imena, obraze, svoja življenja in želje, podobne kot mi vsi.
Dispečerska služba zdravstva, piše na našitku njene majice, a ko le za malenkost spremenimo perspektivo, se pokaže obraz ženske v njenem domačem okolju, s knjigo v rokah. Ta ženska je Breda Lozar iz Frankolovega. Medicinska sestra, ki dela kot dispečerka na številki 112, je ena tistih pomembnih ljudi v naših življenjih, katerih obraza običajno ne vidimo in tudi ne pomislimo, da ima kakor vsi svoje življenje in številne vloge. Zgodba, povedana na način, kot smo ga pogosto slišali v času strogih pandemičnih ukrepov, je še vedno aktualna, pravzaprav je vselej aktualna, sporoča Mankica Kranjec na razstavi, ki se je odprla sinoči in bo na ogled do 11. februarja.
Večplastnost v lentikularni tehniki
Obraze desetih žensk v poklicih, ki jih v času krize najbolj potrebujemo in si hkrati brez njih ne moremo predstavljati vsakdanjika niti v mirnih časih, spoznamo v desetih zgodbah, pri čemer avtorica večplastnosti portretirank ne prikazuje le s pripovedjo samo, pač pa v posebni lentikularni tehniki, pri kateri se slika spreminja glede na gibanje opazovalca. Pri vsaki portretiranki sta združeni dve fotografiji, čeprav se opazovalcu zdi, da se jih pred njegovimi očmi zamenja veliko več, kar je bil tudi cilj fotografinje: številne vloge, ki jih imamo v življenju, prikazati ne le v odnosu javno in zasebno, temveč tudi vse tisto, kar je vmes. »V življenju ves čas prehajamo med vlogami, v službi smo delavke, doma gospodinje, v prostem času ljubiteljice branja, kvačkanja ...« je nanizala Mankica Kranjec, in prav to prelivanje ji je omogočala tehnika, ki je pri nas še precej nepoznana.
Poklicev, ki so v našem vsakdanjiku zelo pomembni, je veliko; avtorica je pri izbiri (in nujnem omejevanju) izhajala iz tistih dni v času pandemije, ko so morali številni prebivalci ostati doma, hkrati pa so bili tam ljudje, ki so hodili na delo ne glede na razmere in vso negotovost, ki je takrat pestila družbo. »Ves čas so bili in so še vedno tam za nas, ko jih potrebujemo, hkrati pa jih ne vidimo, zato sem jih želela predstaviti,« je opisala svoje izhodišče.
V stik s portretirankami je prišla s pozivom po facebooku in odziv je bil, kot je dodala, res velik. Pri izbiri je bila pozorna, da so ženske različne starosti, iz različnih socialnih in verskih okolij in iz različnih delov Slovenije, šele po srečanjih v njihovem delovnem okolju in v njihovih domovih pa je tudi sama spoznala vso večplastnost njihovih osebnosti in vlog. Vse portretiranke je hotela predstaviti z imenom, povedati, koliko so stare, od kod prihajajo – vse to so podatki, ki jih med opravljanjem njihovega poklica spregledamo.
Med pogovorom ni želela izpostaviti nobene posebej, iz preprostega razloga: ker tudi ona ne želi spregledati nobene. »Zelo sem vesela, da so me sprejele v svoje domove, in hvaležna, ker so mi zaupale. Prav vsaka je junakinja, ki si zasluži, da je videna,« je pripovedovala med tem, ko je v soboto postavljala razstavo skupaj s »svojo ekipo« – mamo Viktorijo in partnerjem Kevinom – ter z nasveti Barbare Čeferin iz omenjene galerije.
Veliko več, kot se zdi na prvi pogled
Vse portretiranke je opisala tudi v katalogu, ki je izšel ob razstavi in še dodatno odstrl po eni strani vsakdanjost, po drugi pa posebnost vsake od njih. »Portretiranka, ki jo vidimo na sliki, je zanimiva in očarljiva. Je veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Je delavka, a je hkrati tudi mati, je sestra, je teta in je hčerka,« je zapisala v uvodu.
Suzano Anžur, eno izmed dveh profesionalnih gasilk v Sloveniji, bi najbrž prepoznal tudi marsikateri vrtčevski otrok iz Ljubljane. Človek akcije, kakor se opiše 38-letnica, je ves čas v pogonu – v službenih turnusih in doma. Prostega časa ima malo in tudi tistega namenja soljudem. S kužkom sta pred petimi leti postala člana Slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha, izvemo o nasmejani ženski s fotografije.
Mateja Bric je prodajalka iz Litije. Letnik 1974, s 30 leti delovne dobe. Pri njenem poklicu ji je všeč vse, od stika z ljudmi do nabave in zlaganja artiklov na police, je povedala Mankici Kranjec. A včasih se počuti spregledano. »Zato si želim, da bi bili ljudje nekoliko bolj obzirni, in verjamem, da bi se moralo o našem poklicu več govoriti.« Mati treh sinov rada kuha, peče in se sprošča na vrtu.
Obraz poštark je Polona Cerar, rojena leta 1988, iz Črnomlja. Rada ima terensko delo, posebej nagrajeno se počuti, ko vidi iskrice v očeh starejših ljudi, pripoveduje vselej nasmejana mlada ženska. Pa vendar se v premalo cenjenem poklicu pismonoše marsikdaj počuti spregledano, kot tudi ona ugotavlja. Ko sname uniformo, »počne vse in nič«; pomaga na kmetiji, hodi na sprehode s psičkoma … Neizmeren občutek svobode ji daje vožnja z motorjem, tudi z Moto klubom Divja jaga, kakor se plast za plastjo razkriva pismonoša iz Črnomlja.
Ko je Majda Nagode iz Pivke v uniformi, vodi eno najbolj obremenjenih policijskih postaj v Sloveniji, postajo Ljubljana Center. Prostega časa ima bolj malo, a še vedno si ga zna organizirati tako, da trenira in nastopa s plesno skupino Facemame. Je mama, ljubiteljica športa, ljubiteljska vrtnarka …
Iz množice dostavljavcev hrane, ki jih prepoznamo po velikih modrih kvadratnih nahrbtnikih, a jih le malokdaj pogledamo v obraz, je avtorica razstave k sodelovanju povabila Aleksandro Došenović iz Ljubljane. Pa še učiteljico Evo Jekovec iz Kranja, voznico tovornjaka Metko Končar s Polšnika, že omenjeno medicinsko sestro in zdravstveno dispečerko v centru 112 Bredo Lozar iz Frankolovega, čistilko Branko Leš iz Šentilja in delavko v tovarni Brigito Škafar iz Radomelj. Njeno delo v treh izmenah je naporno, a lepo, je povedala 42-letna upravljavka stroja v Tosami. Ko je doma, je mama, partnerka, gospodinja, ljubiteljica glasbe, hči, sestra, ki si želi, da bi bila zdrava in bi še naprej imela službo in streho nad glavo ...
Opozorilna rumena barva
»Velikokrat poveličujemo zgodbe pomembnih osebnosti, a prav vsak človek, ne glede na raso, narodnost, poklic, je nekaj posebnega. Prav to, kako pomembna je vsaka človeška zgodba, hoče pokazati ta razstava,« je sklenila Mankica Kranjec. Na unikatnost vsake portretiranke je spomnila še z enim vizualnim elementom – z opozorilno rumeno barvo, ki kliče k pozornosti in obiskovalce razstave opominja, da se ustavijo ter premislijo o tem, kako pogosto spregledajo ljudi, s katerimi se pravzaprav srečujejo vsak dan.
Razstava bo v Galeriji Fotografija na ogled samo tri tedne, potem si avtorica želi, da bi potovala po Sloveniji in morda prerasla v kaj večjega: »Deset je šele začetek,« se je nasmejala. In še vprašanje, ki so ji ga zastavili že mnogi: Zakaj (samo) ženske? »Ljudje so ne glede na to, katerega spola so, pomembni, prav tako njihove vloge in njihovi poklici. A ker sem tudi jaz ženska in prav tako kot mnoge druge opravljam v svojem življenju veliko vlog, se mi je zdelo prav, da namenim pozornost ženskam in jih postavim na piedestal, ki si ga zaslužijo. Ne nazadnje so ženske ponavadi manj plačane od moških kolegov, tudi če opravljajo enako delo, na kar je prav gotovo treba opozarjati.«
Razstave Mankice Kranjec
Mankica Kranjec je sodelovala pri številnih skupinskih razstavah in pripravila mnoge samostojne. Med slednjimi je bila pred tremi leti odmevna Po dedovih stopinjah, na kateri je prikazala Prekmurje svojega dedka, pisatelja Miška Kranjca. Njena zadnja samostojna razstava je bila prav v času pandemije v ulični galeriji Tam-Tam z naslovom Srček za vsak dan.
