Tiskane izdaje
Priljubljen, svojski, iskren, delaven, ustvarjalno samosvoj in tragično, tako rekoč »pesniško« preminuli akademski slikar Jože Slak Đoka je v ljubljanski galeriji Equrna, katere soustanovitelj in član (ustanovne trajne delovne skupnosti samostojnih likovnih umetnikov) je bil nad trideset let ali od leta 1982, dočakal prvo spominsko razstavo.
Vodja galerije Equrna Arne Brejc je v svojem nagovoru obudil osebne spomine nanj, še posebno ganljiva je bila omemba dogodka v Ameriki, ko naj bi mu Đoka menda rešil življenje ...
Đoka je bil prav gotovo eden izmed sodobnih slovenskih umetnikov, za katere že dolgo pravimo, da so originali. Morda je bil prav v Equrni največji original, ko je priredil lastno modno revijo in bil sam svoj maneken. Ni bilo ravno za v Milano, a od srca, in nasmejali smo se do solz!
Če primerjamo več njegovih razstav, potem vsekakor preseneča razvoj in uspešnost pri iskanju lastnega umetniškega stila, avtonomnosti, prepričanje v vse, kar je delal, v zaresnost lastnega početja. Četudi to pozna kakšno manj uspelo delo, je vsaka slika, ne glede na tehniko in material, unikatna in vredna ogleda ali soočenja z gledalcem.
Đoka je vedel, da za obisk večnosti ne potrebuješ potnega lista, ne drugih dokumentov, ne statusa in niti ne pretiranega (prej malo) denarja. Dokumenti so vidni v duši, ko se prelijejo v umetnino! A ta duša je poleg emocij imela še poseben stik z rokodelskim (rezbarskim) in celo znanstvenim svetom, kot se pri njem najbolj kaže v zadnjih slikah. Kam bi še ustvarjalno odpotoval, ko bi živel še dolgo, je vprašanje; zanesljivo pa bi odkril kak svoj nov stil, samosvoj in umetniško pošten!
Razstava v Equrni je spominska in v malem antološka ter kliče in morda celo napoveduje še nekaj drugih razstav, dokler ne bomo prišli do retrospektive, ki bo pokazala vse, kar smo že desetletja nazaj spoznavali in si ogledovali »po obrokih.«
Đoka nikoli ni razočaral; raje je bil tiho in se smejal! Malo močneje sicer kot Mona Liza, a je vedel, da brez smeha, ironije, dovtipa, inteligence in boja za svoj prav ni bivanja. Tragedija ustvarjalca je, da ga nekdo po nesreči zadene, pade in umre! Netragedija pa, da v resnici ne umre!
