Tiskane izdaje
»Sam zase ne bi rekel, da sem izključno 'humanistični fotograf', sem preprosto fotograf, ki delam na različnih področjih,« je pred časom na Dunaju dejal Bruce Davidson. Eden najslavnejših živih dokumentarnih fotografov je v avstrijsko prestolnico prišel na odprtje svoje retrospektivne razstave v galeriji WestLicht. Razstava je na ogled do 13. avgusta.
Srednješolska nagrada
Bruce Davidson je dokumentarni fotograf s skoraj 75 leti staža. Je eden najuglednejših umetniških fotografov iz časov, ko fotografija še ni bila dobičkonosni umetniški objekt, ki se prodaja v specializiranih galerijah, razstavlja v muzejskih institucijah in iz različnih vidikov proučuje na univerzah.
Vitalni 84-letnik Bruce Davidson je bil že od zgodnjega otroštva navdušen nad fotografijo. Rojen je bil leta 1933 v Oak Parku v ameriški državi Ilinois. Ko je imel deset let, je začel fotografirati in v hišnem laboratoriju izdelovati črno-bele fotografije. Leta 1952 je dobil Kodakovo državno srednješolsko fotografsko nagrado. Pozneje je študiral umetnost na Tehnološkem inštitutu Rochester in Univerzi Yale. Po končanem študiju so ga mobilizirali v vojsko ZDA, v kateri je bil nato vojaški fotograf. Del služenja vojaškega roka je preživel v Parizu, kjer je spoznal Henrija Cartier-Bressona, slavnega fotografa in poznejšega agencijskega sodelavca.
Po končanem vojaškem roku je Davidson od leta 1957 delal za ugledno revijo Life. Leto pozneje je bil sprejet v legendarno fotografsko agencijo Magnum, ki so jo leta 1947 ustanovili Henri Cartier-Bresson, Robert Capa, George Rodger in Chim (David Seymour). Na dunajski razstavi vidimo, da je Davidson v svojih zgodnjih delih običajno izbiral nenavadne motive, takšne, ki so bili po svoje odmaknjeni od družbe. Med svojim prvim bivanjem v Parizu je ustvaril serijo fotografij vdove, ki je sama živela na nekem podstrešju. V New Yorku je konec petdesetih let prejšnjega stoletja fotografiral klovna pritlikavca iz potujočega cirkusa, nato pa so kamero njegovega fotografskega aparata pritegnili člani tolpe mladoletnikov iz Brooklyna, poimenovane Jokers. Skoraj pol stoletja pozneje, leta 2009, se je ena od Davidsonovih fotografij iz omenjene brooklynske serije znašla na ovitku gramofonske plošče Boba Dylana, in sicer albuma Thogether Through Life (Skupaj skozi življenje).
Različni razredi, različne priložnosti
Da bi si malce odpočil od napetosti newyorškega podzemlja, je Davidson leta 1960 skupaj s kolegi iz Magnuma odšel v Nevado, kjer so fotografirali snemanje igranega filma Misfits (Neprilagojeni) režiserja Johna Hustona, v katerem so glavne vloge odigrali Clark Gable, Marilyn Monroe, Montgomery Clift, Eli Wallach … To je bil zadnji film Clarka Gabla in zadnji dokončani film Marilyn Monroe. Po tem je Davidson v šestdesetih letih več mesecev preživel v Angliji in na Škotskem, kjer je delal za revijo The Queen (Kraljica). V svojem dokumentarnem slogu je fotografiral pripadnike različnih britanskih družbenih razredov v različnih okoljih in ob različnih priložnostih.
V prvi polovici šestdesetih let se je Davidson, ki je dobil Guggenheimovo štipendijo, osredotočil na fotografiranje ameriškega gibanja za človekove pravice. V svoj objektiv je ujel znane obraze, kot je Malcolm X, in različna množična dogajanja, kot so bili protestni pohodi Martina Luthra Kinga, pa tudi celo vrsto anonimnežev, ki jih je fotografiral z veliko empatije. Nikoli ni posegal v intimo ljudi, proti katerim je usmeril objektiv svojega fotografskega aparata. Prav zato mu je bilo vedno dovoljeno delovati tudi v okoljih, kjer fotografe običajno pričakajo z nezaupanjem.
Kot prvi, ki mu je uspelo dobiti fotografsko štipendijo Državnega sklada za umetnost ZDA, je Davidson v drugi polovici šestdesetih let dve leti preživel v delu New Yorka, poimenovanem Španski harlem. Iz fotografij je razvidno tudi njegovo moralno stališče, po čemer se njegova dela vidno razlikujejo od povsem dokumentarnih posnetkov. Slike iz Harlema, ki so bile leta 1970 objavljene v knjigi East 100th Street (Vzhodna 100. ulica), veljajo za eno najboljših kdaj koli posnetih serij dokumentarnih fotografij. V slovitem newyorškem Muzeju sodobne umetnosti (MoMa) so omenjene fotografije jeseni 1970 prikazali na posebni razstavi.
Vse Davidsonove fotografije, ki si jih lahko ogledamo na Dunaju, so črno-bele. Prve barvne fotografije je posnel šele v drugi polovici sedemdesetih let, in sicer serijo Subway (Podzemeljska železnica). Šlo je za portrete ljudi, ki se vsak dan vozijo z newyorškim metrojem, prevoznim sredstvom, ki velja za sinonim anonimnosti in monotonosti vsakdanjega življenja.
Bruce Davidson ima rad ljudi in mesto New York, v katerem živi že dolga desetletja. V devetdesetih letih je velemestu izkazal spoštovanje s serijo fotografij iz newyorškega Centralnega parka. V naravnem okolju velikega mesta je fotografiral tudi v enem svojih daljših projektov v zadnjem času: Nature in Los Angeles (Narava v Los Angelesu, 2008–2013).
