Umrl je slikar in grafik Boris Jesih
V slovenski likovni prostor je Boris Jesih po besedah Tatjane Pregl Kobe vidno vstopil že ob koncu šestdesetih let kot eden izmed predstavnikov ekspresivnih figuralikov. Konec 60. let prejšnjega stoletja je razstavljal z umetniki, ki so razvijali slovensko različico pop arta.
Kljub nagnjenju k figuraliki, ki je ni neposredno posnemal, in popartistični izkušnji se je usmeril v črtkasto zgrajene konceptualne podobe megličastih pokrajin pastelnih barv. Jesih se je rodil 8. avgusta 1943 v Škofji Loki. Leta je 1966 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1968 na slikarski specialki. V grafičnih tehnikah se je izpopolnjeval na berlinski Visoki šoli za slikarske umetnosti. Do leta 2009 je bil na ljubljanski Pedagoški fakulteti redni profesor za grafiko, risanje in slikanje.
S svojimi deli na področju risbe, slikarstva in grafike je začel razstavljati od leta 1967. Od leta 1968 je sodeloval na številnih razstavah slovenskega in jugoslovanskega slikarstva, risbe in grafike doma in v tujini in mednarodnih razstavah, med njimi na bienalih grafike v Ljubljani, Krakovu, Bradfordu, Frechenu, Fridrikstadu, Conde-Bonsecoursu, Bielli, Dunaju, Leipzigu, Baden-Badnu in Katovicah. Za svoje delo je prejel več deset domačih in mednarodnih nagrad, med drugim nagrado Riharda Jakopiča za dosežke na področju likovne umetnosti, je zapisano na slikarjevi spletni strani.
Po poročanju spletne strani RTV Slovenija je Jesih konec 60. let minulega stoletja razstavljal z umetniki, ki so razvijali slovensko različico pop arta in slike gradili z vključevanjem podobe, prirejene iz fotografij, reklam, časopisov in televizije. Skupina umetnikov je razstavljala v nekdanji Jugoslaviji, nazadnje leta 1972, zatem se je njihovo slikarstvo razvijalo v različne smeri. Sredi 70. let minulega stoletja se je Jesih intenzivneje posvetil grafiki, točneje litografiji. S svojimi grafičnimi deli se je uveljavil tudi na mednarodnem prizorišču.
Vojko Urbančič je dejal, da je umetnik razvil svojevrsten pristop k vizualiziranju narave z vzdušjem odmaknjenih meglic, vtisom romantike in spominov na impresionistično »štimungo«; njegovemu perfekcionističnemu upodabljanju skupin drevja ali, nasprotno, osamljenih, samotnih dreves iz domačega okolja je bilo mogoče dolgo slediti na razstavah.
Breda Škerjanec, kustosinja razstave v MGLC leta 2018, ki je ponudila pregled slikarjeve petdesetletne kariere, razpete med figuraliko in odmaknjenimi podobami krajin, je zapisala, da se je odločal za konkretne krajinske izseke, ki jih je nabiral v okolici škofjeloškega gradu – v njem je imel atelje –, s tem pa vstopil tudi v zgodbo o umetniškem vizualiziranju narave na Škofjeloškem, ki seže do impresionistov.
Jesih, je dodal Urbančič, je pri svojem perfekcionističnem upodabljanju dreves ubral umirjen kolorit s širokim spektrom zelenih, rumenih ali modrih pastelnih tonov. Mojstrski učinek je dosegel s posebnim načinom nanašanja barve (točkasta faktura, črtice), podobe realnosti pa na površinah del kombiniral z geometrijskimi ali tudi ekspresivnimi liki in simboli. S trikotniki, četverokotniki ali križci, horizontalami, členjenjem planov podobe idr., kar mu je služilo za vzpostavitev ločnice med iluzijo upodobljenega in gledalcem. Slednjega je namreč hotel opozoriti na čedalje večjo oddaljenost človeka od narave. Tovrstno sporočanje je razvil v različnih tehnikah.
O Jesihu je Breda Škrjanec še zapisala, da je odličen risar, pri katerem črta ni nikoli samo v funkciji opisa in barva ni le dodatek k obliki. Sta enakovredna elementa in osnova njegovega vizualnega sistema. »Njegova dela nastajajo med klasično modernistično in postmodernistično tradicijo z nagnjenjem do figuralike, ki je ni neposredno posnemal, temveč jo je razvijal in preizpraševal v odnosu do aktualnih umetnostnih smernic.«
