Tiskane izdaje
V soboto se je v prometni nesreči na Dolenjskem tragično končalo življenje uveljavljenega slovenskega slikarja Jožeta Slaka - Đoke. Danih mu je bilo 63 let.
Đoka bo ostal v razvoju sodobnega slovenskega slikarstva trdno zapisan s svojim izjemnim prispevkom k novi podobi, čeprav je bil nemara njen najbolj samosvoj predstavnik, in z nekonvencionalnimi pristopi h gradnji slik, ki jih je razvil v naslednjih obdobjih in katerih rezultati so bile najrazličnejše organske forme v kombinaciji z inovativno rabo materialov.
Rodil se je leta 1951 v Jablanu pri Mirni peči na Dolenjskem, po osnovni šoli v Kopru in srednji kemijski v Ljubljani pa je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študij slikarstva opravil v letih 1971−75. Njegov mentor je bil Gabrijel Stupica.
Po študiju je več let deloval tudi na tujem; leta 1980 v ZDA, med letoma 1985 in 1987 pa na Japonskem.
Kot slikar se je že na začetku osemdesetih let odpovedal pravokotnemu nosilcu slike (kasneje se je k njemu tudi vrnil) in se odločil za ustvarjanje na lesu, nadgrajenim z, denimo, značilnim rezanjem in sestavljanjem slik v poljubne oblike. Bil je izrazito raziskovalne narave in je tudi v zadnjem desetletju nase opozoril s preobratom v svojem delu, z inventivno aplikacijo novih materialov na področje slikarstva, predvsem svojevrstnega pleksi stekla.
Klasična slika z novimi tehnologijami
»Posegel je po zanj povsem novi tehnologiji, po računalniškem tisku na pleksi steklo s cilindričnimi lečami, ki povzročajo holografske optične učinke. Njegova tovrstna dela so sicer še vedno objekti nepravilnih, razgibanih oblik, a nova tehnologija jim daje povsem drugačen poudarek in 'tehno' vizualni učinek,« je ob predstavitvi tovrstnih del v Galeriji Equrna, njegovi matični galeriji, v Delu zapisal Vladimir P. Štefanec.
Đoka je bil široko znan tudi po tem, da je skozi kariero vseskozi ohranjal značilen smisel za ironijo in duhovitost, kar je rad poudarjal že v naslovih svojih projektov. Še predlanskim je v mariborski Kibli, denimo, gostoval z razstavo Kmetske slike.
»Kmetske slike niso slike, namenjene kmetom, temveč slike, nastale na kmetih, s kmečko pametjo in so nasprotje 'urbanim' slikam, ki si jih prizadeva uveljaviti s tujim bliščem zaslepljena, v bistvu pa kmetska slovenska kulturna srenja. Odražajo pogled otroka na golega cesarja, z golimi dvorjani, ko so ravno oblekli svoja nova sublimna oblačila iz inozemstva,« je o njih tedaj zapisal sam.
Pregledno razstavo so mu v Moderni galeriji postavili že leta 1993, za svoje delo pa je prejel tudi več nagrad. Med njimi leta 2007 nagrado Prešernovega sklada, in sicer za samostojno razstavo Slike za slepe, na kateri se je odločil za svojevrsten konceptualen preplet različnih, čeprav tudi povezanih ravni slepote: fizične, socialne, konceptualne, ideološke in politične.
