Umetniško pot je začel v šestdesetih letih na področju eksperimentalnega filma, nato pa je v dobrega pol stoletja ustvaril impresiven opus, zaznamovan s konceptualno umetnostjo, v tako rekoč vseh umetniških medijih (od slike, kolaža, videa, instalacij itd.). Njegova dela so odkupovale najpomembnejše umetniške institucije na svetu; med drugim newyorška Moma, pariški Center Georges Pompidou, Victoria and Albert Museum v Londonu itd.
Pred nekaj leti mu je zagrebški Muzej sodobne umetnosti posvetil retrospektivo, redno pa je sodeloval tudi s slovenskimi umetniškim prostorom, med drugim z Moderno galerijo oziroma Muzejem sodobne umetnosti Metelkova, Mestno galerijo Ljubljana, Galerijo P 74 itd.
V njegovem delu je vseskozi zaznati občutljivost za socialni kontekst, znotraj katerega je deloval. Zanj je značilna duhovita, mestoma absurdna kritika umetniškega sistema, komunističnih oblasti (rdečo barvo je, denimo, uporabljal zato, da bi ji odvzel zgolj komunistično konotacijo), po padcu berlinskega zidu se je dotikal problema revščine. Za njegovo delo sta značilna tudi ironija in absurd. V tem kontekstu gre brati njegov tekst ali nekakšen manifest Hvalnica lenobi − spet uperjen proti delovanju umetniškega sistema. V tem spisu med drugim ugotavlja, da je lenoba nujen pogoj za dobro umetnost.