Ureditev nabrežij Ljubljanice prinesla nov javni prostor
Arhitekta Vesna in Matej Vozlič sta s celovitimi in doslednimi posegi v prostor ob reki odlično spremenila vse.
Odpri galerijo
Plečnikova nagrada: Projekt ureditev nabrežij Ljubljanice arhitektov Vesne in Mateja Vozliča.
Plečnikovo nagrado za izvedeno delo sta letos prejela arhitekta Vesna in Matej Vozlič za ureditev nabrežij Ljubljanice od Tromostovja do Zoisove ceste, vključno z Novim trgom. Žirija je izbirala med 33 predlogi.
Celostne, ambiciozne in dosledne ureditve nabrežij in javnih prostorov ob reki Ljubljanici od Tromostovja do Zoisove ceste, ki sta jih v preteklih desetletjih zasnovala Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič, so dokaz, da je v današnjem času mogoče in nujno urejati javni prostor v velikem merilu, ugotavlja žirija.
Zaradi celovitosti in doslednosti posegov se je spremenilo vse: nekdanje aristokratske palače Novega trga in trgovske hiše na Bregu so pridobile predprostor in s tem realizirale svojo zgodovinsko pravico, obenem pa je vzporedno nastal tudi povsem nov javni prostor, ki je v mesto vnesel svežino in pogum praznine.
Na obrežje Ljubljanice lahko gledamo tudi kot na najdaljši in najožji mestni park. Oblikovanje novih dostopov in poti ter enotna obravnava javnih površin je iz nabrežij ustvarila na novo definiran prostor svobode, ki je pogoj urbanega in ki si ga lahko zelenje, zgradbe in spremenljive navade ljudi nenehno prilagajajo, ga redefinirajo in si ga prisvajajo. Posegi so nastajali po odsekih in korakih, s prekinitvami in omejitvami, ki so jih narekovali posamezne oblasti, proračuni, javne debate in pritiski za trženje mesta.
»Prostor ob Ljubljanici sta arhitekta z zveznim rahljanjem visokih betonskih korit Alfreda Kellerja in s spoštljivim odnosom do Plečnikove dediščine, ki še vedno odločilno zaznamuje osrednjo vodno os slovenske prestolnice, v preteklih desetletjih bistveno spremenila, odločitev utemeljuje žirija.
Hiša na Kozjanskem
Plečnikovi medalji za aktualno realizacijo sta prejeli Hiša za preživetje na Trebčah (avtorji: Katja Cimperman, Matej Blenkuš in Anja Cvetrežnik) ter prenova Hribarjeve dvorane na Ljubljanskem gradu (avtorja: Majda Kregar in Miha Kerin).
Stanovanjsko hišo sta si arhitekta postavila na travnatem pobočju na Kozjanskem, ob njej je pomožni objekt. Niti umestitev niti zunanje dimenzije obeh zgradb se bistveno ne razlikujejo od objektov kmetije, ki je bila nekoč na tem mestu. Likovni (na)govor zunanjosti pa je posledica pragmatične konstrukcije, izvedene z lokalnim obrtniškim znanjem.
Na pobočjih, ki so bila pred stoletji izkrčena zaradi do skrajnosti prignane potrebe po preživetju, Hiša za preživetje kaže, kako je tu in zdaj mogoče bivati in živeti na način, ki je vreden tako lastne zgodovine kot globalne, družbeno in ekološko odgovorne prihodnosti, meni žirija.
Hribarjeva dvorana
Hribarjevo dvorano sta avtorja oblikovala v sodobnem jeziku, obenem pa v povsem baročnem iluzionistčnem duhu. Fasadne obloge, ki z rotiranjem spreminjajo prostorske, svetlobne in barvne pogoje notranjosti, so multifunkcionalne tako v smislu šestnajstega kot tudi enaindvajsetega stoletja, kar je po mnenju žirije v sodobnem oblikovanju prvovrstna redkost.
Avtorja se pri dvorani upravičeno upreta analitični težnji po seciranju in prezentaciji tako imenovane avtentične substance, ki je na Gradu ni več prav veliko, saj se v njem že stoletja prepletata zgodovinska pomembnost in materialno razvrednotenje. Notranji ovoj je obravnavan celovito in strukturirano obenem. Duhu prenove ne sledijo le stene enotnega prostora, temveč tudi tla, v katerih so skriti multifunkcionalni odrski elementi, in strop z vključeno sodobno tehniko. Interier suvereno združuje nizkotehnološko zasnovo in dinamičen, nenehno spreminjajoč se teatralen prostorski učinek.
Soseske Braca Mušiča
Plečnikovo medaljo za delo s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike je prejel raziskovalni projekt Soseske in ulice. Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila ter strategije njegove predstavitve strokovni in širši javnosti (avtorji: Luka Skansi, Bogo Zupančič, Martina Malešič, Primož Fijavž, Boštjan Botas Kenda).
Stanovanjske soseske, grajene v času Jugoslavije od 50. do 70. let, so najžlahtnejši rezultat herojskega obdobja urbanističnega načrtovanja naše nedavne preteklosti, ocenjuje žirija. Nagrajeni raziskovalni projekt postavi ta, najsijajnejši prispevek planske stanovanjske gradnje, v kontekst političnih in družbenih dogajanj in strokovnih dognanj po svetu, prikaže, kako so ti vplivali nanj, obenem pa prav zaradi tega lahko izpostavi njegovo izvirnost.
Monografija prva na enem mestu prek zasnov sosesk Maribor jug, Split 3 in Ruski car osvetli procese in razloge za tipologijo kolektivne stanovanjske gradnje, ki v svojo urbanistično zasnovo vključuje razmislek o mestnosti, naslonjeni prav na koncept javnega prostora. Prav tako je v primeru obravnave soseske Ruski car v Ljubljani, ki jo poleg ulice odlikuje tudi park kot neločljivi del celotne zasnove in kot spremljajoči tip odprtega javnega prostora, predstavljena takratna zavest in še vedno aktualna potreba po sodelovanju med strokami, ki oblikujejo prostor.
Ravnikarjeva obeležja NOB
Študentsko Plečnikovo priznanje je dobilo magistrsko delo Sledi kultur kamna in rože v Ravnikarjevem oblikovanju avtorja Aljoše Kotnjeka (mentor Rok Žnidaršič). Delo na novo osvetljuje oblikovanje obeležij NOB arhitekta Edvarda Ravnikarja.
Žirija je glede na prispele predloge, predvsem pa na njihovo majhno merilo opozorila na zelo malo investicij v zadnjih letih. Maloštevilnost investicij je očitna predvsem v javnem sektorju, saj je med vsemi prispelimi predlogi samo 11 zgrajenih projektov javnih, pa še ti so večinoma nastali z občinskimi sredstvi.
Država ne gradi nič
Projektov, ki bi bili financirani neposredno iz državnega proračuna, skoraj ni bilo. Bolj kot to, da je država v zadnjih letih namenila na splošno zelo malo sredstev za arhitekturo in oblikovanje prostora, pa skrbi dejstvo, da je večina z javnimi sredstvi zgrajenih objektov in ureditev arhitekturno izjemno slabe kvalitete.
To je v veliki meri zagotovo mogoče pripisati dejstvu, da so se arhitekturne rešitve izbirale na podlagi javnih razpisov, pri čemer je bilo edino merilo najnižja cena projektne dokumentacije in ne kakovost arhitekturne rešitve. Javnih anonimnih natečajev, ki bi jih skupaj z naročnikom organizirala Zbornica za arhitekturo in prostor in bi rešitve ocenjevale skrbno izbrane strokovne komisije, je bilo v zadnjih letih izjemno malo.
Ob tem žirija opozarja, da arhitektura oblikuje prostor, ki ga uporabljamo vsi in ima med vsemi umetniškimi zvrstmi najdaljnosežnejše posledice. Zgradba, ki jo zgradimo danes, bo na tem mestu stala veliko dlje, kot trajajo življenja tistih, ki so odgovorni za njeno izgradnjo.
Tudi zato je odgovornost teh še toliko večja. Na to dejstvo je treba opozoriti še posebej zdaj, ko se število investicij znova povečuje in obstaja nevarnost, da bodo sredstva, namenjena arhitekturi, porabljena prehitro in nepremišljeno.
Tudi zato se je žirija odločila, da v izbor za podelitev Plečnikovih odličij sama predlaga projekt, ki je bil zgrajen z javnimi sredstvi in je nastajal postopoma ter skozi leta vitalno preoblikoval enega izmed najbolj občutljivih ambientov mesta Ljubljana, to je ureditev nabrežij Ljubljanice.
Projekt je izjemno kakovostna in avtorsko samosvoja interpretacija ideje o približevanja mesta reki, ki jo je začrtal Jože Plečnik.
Celostne, ambiciozne in dosledne ureditve nabrežij in javnih prostorov ob reki Ljubljanici od Tromostovja do Zoisove ceste, ki sta jih v preteklih desetletjih zasnovala Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič, so dokaz, da je v današnjem času mogoče in nujno urejati javni prostor v velikem merilu, ugotavlja žirija.
Zaradi celovitosti in doslednosti posegov se je spremenilo vse: nekdanje aristokratske palače Novega trga in trgovske hiše na Bregu so pridobile predprostor in s tem realizirale svojo zgodovinsko pravico, obenem pa je vzporedno nastal tudi povsem nov javni prostor, ki je v mesto vnesel svežino in pogum praznine.
Plečnikova nagrada: Ureditev nabrežij Ljubljanice – replika kipa ribe iz Tivolija Vladimire Bratuž Furlan na Gallusovem nabrežju.
Na obrežje Ljubljanice lahko gledamo tudi kot na najdaljši in najožji mestni park. Oblikovanje novih dostopov in poti ter enotna obravnava javnih površin je iz nabrežij ustvarila na novo definiran prostor svobode, ki je pogoj urbanega in ki si ga lahko zelenje, zgradbe in spremenljive navade ljudi nenehno prilagajajo, ga redefinirajo in si ga prisvajajo. Posegi so nastajali po odsekih in korakih, s prekinitvami in omejitvami, ki so jih narekovali posamezne oblasti, proračuni, javne debate in pritiski za trženje mesta.
»Prostor ob Ljubljanici sta arhitekta z zveznim rahljanjem visokih betonskih korit Alfreda Kellerja in s spoštljivim odnosom do Plečnikove dediščine, ki še vedno odločilno zaznamuje osrednjo vodno os slovenske prestolnice, v preteklih desetletjih bistveno spremenila, odločitev utemeljuje žirija.
Plečnikova nagrada: Ureditev nabrežij Ljubljanice – Gallusovo nabrežje.
Hiša na Kozjanskem
Plečnikovi medalji za aktualno realizacijo sta prejeli Hiša za preživetje na Trebčah (avtorji: Katja Cimperman, Matej Blenkuš in Anja Cvetrežnik) ter prenova Hribarjeve dvorane na Ljubljanskem gradu (avtorja: Majda Kregar in Miha Kerin).
Stanovanjsko hišo sta si arhitekta postavila na travnatem pobočju na Kozjanskem, ob njej je pomožni objekt. Niti umestitev niti zunanje dimenzije obeh zgradb se bistveno ne razlikujejo od objektov kmetije, ki je bila nekoč na tem mestu. Likovni (na)govor zunanjosti pa je posledica pragmatične konstrukcije, izvedene z lokalnim obrtniškim znanjem.
Na pobočjih, ki so bila pred stoletji izkrčena zaradi do skrajnosti prignane potrebe po preživetju, Hiša za preživetje kaže, kako je tu in zdaj mogoče bivati in živeti na način, ki je vreden tako lastne zgodovine kot globalne, družbeno in ekološko odgovorne prihodnosti, meni žirija.
Plečnikova medalja: Hiša za preživetje na Trebčah.
Hribarjeva dvorana
Hribarjevo dvorano sta avtorja oblikovala v sodobnem jeziku, obenem pa v povsem baročnem iluzionistčnem duhu. Fasadne obloge, ki z rotiranjem spreminjajo prostorske, svetlobne in barvne pogoje notranjosti, so multifunkcionalne tako v smislu šestnajstega kot tudi enaindvajsetega stoletja, kar je po mnenju žirije v sodobnem oblikovanju prvovrstna redkost.
Avtorja se pri dvorani upravičeno upreta analitični težnji po seciranju in prezentaciji tako imenovane avtentične substance, ki je na Gradu ni več prav veliko, saj se v njem že stoletja prepletata zgodovinska pomembnost in materialno razvrednotenje. Notranji ovoj je obravnavan celovito in strukturirano obenem. Duhu prenove ne sledijo le stene enotnega prostora, temveč tudi tla, v katerih so skriti multifunkcionalni odrski elementi, in strop z vključeno sodobno tehniko. Interier suvereno združuje nizkotehnološko zasnovo in dinamičen, nenehno spreminjajoč se teatralen prostorski učinek.
Plečnikova medalja: Prenova Hribarjeve dvorane na Ljubljanskem gradu.
Soseske Braca Mušiča
Plečnikovo medaljo za delo s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike je prejel raziskovalni projekt Soseske in ulice. Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila ter strategije njegove predstavitve strokovni in širši javnosti (avtorji: Luka Skansi, Bogo Zupančič, Martina Malešič, Primož Fijavž, Boštjan Botas Kenda).
Stanovanjske soseske, grajene v času Jugoslavije od 50. do 70. let, so najžlahtnejši rezultat herojskega obdobja urbanističnega načrtovanja naše nedavne preteklosti, ocenjuje žirija. Nagrajeni raziskovalni projekt postavi ta, najsijajnejši prispevek planske stanovanjske gradnje, v kontekst političnih in družbenih dogajanj in strokovnih dognanj po svetu, prikaže, kako so ti vplivali nanj, obenem pa prav zaradi tega lahko izpostavi njegovo izvirnost.
Monografija prva na enem mestu prek zasnov sosesk Maribor jug, Split 3 in Ruski car osvetli procese in razloge za tipologijo kolektivne stanovanjske gradnje, ki v svojo urbanistično zasnovo vključuje razmislek o mestnosti, naslonjeni prav na koncept javnega prostora. Prav tako je v primeru obravnave soseske Ruski car v Ljubljani, ki jo poleg ulice odlikuje tudi park kot neločljivi del celotne zasnove in kot spremljajoči tip odprtega javnega prostora, predstavljena takratna zavest in še vedno aktualna potreba po sodelovanju med strokami, ki oblikujejo prostor.
Plečnikova medalja: Raziskovalni projekt »Soseske in ulice. Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila.« ter strategije njegove predstavitve strokovni in širši javnosti.
Ravnikarjeva obeležja NOB
Študentsko Plečnikovo priznanje je dobilo magistrsko delo Sledi kultur kamna in rože v Ravnikarjevem oblikovanju avtorja Aljoše Kotnjeka (mentor Rok Žnidaršič). Delo na novo osvetljuje oblikovanje obeležij NOB arhitekta Edvarda Ravnikarja.
Žirija je glede na prispele predloge, predvsem pa na njihovo majhno merilo opozorila na zelo malo investicij v zadnjih letih. Maloštevilnost investicij je očitna predvsem v javnem sektorju, saj je med vsemi prispelimi predlogi samo 11 zgrajenih projektov javnih, pa še ti so večinoma nastali z občinskimi sredstvi.
Država ne gradi nič
Projektov, ki bi bili financirani neposredno iz državnega proračuna, skoraj ni bilo. Bolj kot to, da je država v zadnjih letih namenila na splošno zelo malo sredstev za arhitekturo in oblikovanje prostora, pa skrbi dejstvo, da je večina z javnimi sredstvi zgrajenih objektov in ureditev arhitekturno izjemno slabe kvalitete.
To je v veliki meri zagotovo mogoče pripisati dejstvu, da so se arhitekturne rešitve izbirale na podlagi javnih razpisov, pri čemer je bilo edino merilo najnižja cena projektne dokumentacije in ne kakovost arhitekturne rešitve. Javnih anonimnih natečajev, ki bi jih skupaj z naročnikom organizirala Zbornica za arhitekturo in prostor in bi rešitve ocenjevale skrbno izbrane strokovne komisije, je bilo v zadnjih letih izjemno malo.
Ob tem žirija opozarja, da arhitektura oblikuje prostor, ki ga uporabljamo vsi in ima med vsemi umetniškimi zvrstmi najdaljnosežnejše posledice. Zgradba, ki jo zgradimo danes, bo na tem mestu stala veliko dlje, kot trajajo življenja tistih, ki so odgovorni za njeno izgradnjo.
Tudi zato je odgovornost teh še toliko večja. Na to dejstvo je treba opozoriti še posebej zdaj, ko se število investicij znova povečuje in obstaja nevarnost, da bodo sredstva, namenjena arhitekturi, porabljena prehitro in nepremišljeno.
Tudi zato se je žirija odločila, da v izbor za podelitev Plečnikovih odličij sama predlaga projekt, ki je bil zgrajen z javnimi sredstvi in je nastajal postopoma ter skozi leta vitalno preoblikoval enega izmed najbolj občutljivih ambientov mesta Ljubljana, to je ureditev nabrežij Ljubljanice.
Projekt je izjemno kakovostna in avtorsko samosvoja interpretacija ideje o približevanja mesta reki, ki jo je začrtal Jože Plečnik.
