Ustvarjalni nemir štirih devetdesetletnikov

Ljubljana – Razstavo štirih umetnikov – devetdesetletnikov je pripravil Aleksander Bassin, dobrodošlico pa jim je nocoj zaželel prav tako letošnji jubilant, starosta slovenske poezije Ciril Zlobec. Vsi slikarji so še vedno vitalni, današnjega odprtja pa sta se udeležila Vladimir Makuc in Karel Zelenko.

Stojan Batič se je letos predstavil na obsežni kiparski retrospektivi Človek in mit v Jakopičevi galeriji. Delo kiparja prve povojne generacije 20. stoletja zaznamujejo močan avtorski pečat, klasično razumevanje umetnosti in obvladovanje zahtevnih kiparskih materialov. »Vsakdo od nas ima svojo odisejado,« je nekoč dejal. Batičeva kiparska odisejada se je začela pred sedemdesetimi leti, ko je kot prvi študent novoustanovljene ljubljanske akademije upodabljajočih umetnosti, zdaj akademije za likovno umetnost in oblikovanje, stopil na likovno prizorišče. V slovensko umetnostno zgodovino se je uvrstil predvsem s spomeniki oziroma javno plastiko.

Vladimir Makuc je umetnik, ki je bogat v svojem liričnem čustvovanju in otroško dojemljiv za vsakršna razodetja ter v svoji vedno osebno prepoznavni umetnosti izpoveduje usodno življenjsko zvestobo do primorske zemlje z njenim kulturnim izročilom in ji kot trajnemu navdihu vtiskuje univerzalen pečat. Njegov likovni jezik izhaja iz mediteranske tektonike in spominov na srednjeveške freske, ki jih je slikar po končanem študiju na ljubljanski likovni akademiji kopiral; zato je postala risba kot temelj njegovega izražanja statična in oglata ter tako s prvobitnostjo izrazito moderna. Zdaj razstavlja poslikano keramiko in porcelan v Galeriji ZDSLU.

Karel Zelenko od leta 1959 deluje kot svobodni umetnik v Ljubljani in Grožnjanu na Hrvaškem, kjer je bil leta 1965 med pobudniki in ustanovitelji Mesta umetnikov. Poleg grafike, slikarstva in ilustracije se ukvarja tudi s keramiko. Umetnik spada med precizne mojstre figuralike. Je eden izmed najuglednejših pripadnikov ljubljanske grafične šole. Njegova miniaturno naravnana grafika temelji na stilizirani in prečiščeni risbi ter pretehtani kompoziciji. Motivi so pogosto izvzeti iz urbanega okolja s poudarkom na pripovednih zgodbah.

Štefan Planinc je slikarski fantast in samotni jezdec na krilih svoje neverjetne domišljije, kot ga imenujejo poznavalci likovne umetnosti pri nas. Njegova likovna izpovednost je bila zagonetna že na začetku, neverjetno zanimiva in napeta pa je še danes, je zapisal Iztok Premrov. Podzavest, fantastika, sanje, neverjetno in neresnično v njegovih delih vztrajajo kot tisto ključno gradivo, iz katerega raste njegov ustvarjalni opus nenehno naprej in navzgor.