Tiskane izdaje
v Albertini bo med 8. majem in 16. avgustom dostopna reprezentančna razstava Lee Miller (1907–1977), legendarne ameriške fotoreporterke, portretistke, modne fotografinje in prijateljice ključnih osebnosti s področja umetnosti, pa tudi ene redkih žensk, ki so med drugo svetovno vojno uspele ustvariti pomemben korpus fotoreporterskih posnetkov.
Iz »prve roke« je znana tudi v tukajšnjem okolju; v sezoni 2010 je bilo mogoče njena dela videti v okviru Meseca fotografije – Fotoničnih trenutkov v Ljubljani.
Kot izrazita lepotica je kariero začela pred fotoobjektivi in ne onkraj njih. Že kot dvajsetletnica je zasedala naslovnice Voguea, Vanity Faira in Harper's Bazaarja in sodelovala s fotografi, kakršni so bili Edward Steichen, Hoyningen-Huene in Arnold Genthe.
Začetek v okolju nadrealizma
Lasten fotoatelje je odprla po preselitvi v Pariz leta 1929, čemur je kmalu sledilo sodelovanje z Manom Rayem, s katerim sta izumila znano fotografsko tehniko solarizacije. Ob tem, da je bila njegova muza, je nadrealistične fotografije ustvarjala tudi sama, med njenimi portertiranci pa so bili Coco Chanel, Elsa Schiaparelli, Helen Rubenstein, Joan Miró, Max Ernst ali Jean Cocteau, v katerega filmu Pesnikova kri je tudi odigrala vlogo (sicer nepremične skulpture ...).
Leta 1932 je kariero nadaljevala doma v New Yorku, a je tam vzpostavljeni atelje kmalu zaprla zaradi poroke z egipčanskim bogatašem Azijem Elouijem Beyaijem. Sledilo je mondeno življenje v Kairu, že leta 1937 pa je spoznala svojega poznejšega drugega moža, britanskega plemiča Rolanda Penrosea, s katerim sta prepotovala Grčijo in Romunijo in se naposled ustalila v Londonu.
Od bomb do osvoboditve taborišč in stradanja otrok
Med drugo svetovno vojno je kljub napotkom iz ameriške ambasade, naj se vrne v domovino, ostala in posnela podobe Londona med bombardiranjem, leta 1944 pa je postala fotografinja, akreditirana pri ameriški vojski, in je v družbi reporterja revije Life Davida E. Schermana sledila ameriškim prodorom v Evropo, vse od izkrcanja v Normandiji dalje.
Dokumentirala je osvoboditev Pariza, bitke v Luksemburgu in Alzaciji, srečanje ameriških in sovjetskih čet ob Labi in osvoboditev taborišč Buchenwald ter Dachau. Posnela je tudi okolja, v katerih sta bivala Hitler in Eva Braun (znana je fotografija, na kateri Schermanu pozira v Hitlerjevi kadi ...), pa tudi stradanje otrok na Dunaju in dogajanja na Madžarskem.
Picasso, kmetovanje in gastronomija
Po vojni je nekaj časa delala za Vogue, a so se ji vojne travme tako vtisnile v psiho, da je tovrstno kariero opustila in začela sodelovati pri pisanju biografij Picassa, Mirója, Mana Raya in Antonija Tàpiesa, ki se jih je lotil Penrose. Z možem sta se zbližala predvsem s prvim od navedenih, Picassom, in njeni portreti Picassa so med najboljšimi upodobitvami tega umetnika.
Tudi Picasso ji je posvetil šest slik. Proti koncu življenja se je posvetila kmetovanju in gastronomiji na družinskem posestvu Farley House na vzhodu Sussexa, kjer danes deluje zasebni muzej oziroma arhiv, posvečen tako njej kot Penroseu.
Na Dunaju napovedujejo razstavo okoli 90 njenih fotografij, pri čemer bodo v ospredju še neobjavljeni posnetki.
